Plače učiteljskih asistentov

Nova plačna reforma je poleg hude krvi med medicinskimi sestrami, vojaki, bibliotekarji, prinesla veselo vzdušje tudi na univerze. Že pred mesecem dni so me kolegice iz Slovenije obvestile, da v "bazi" naravnost vre. Za kaj gre? Univerze v Sloveniji, no vsaj Univerza v Ljubljani ima prijetno navado, da je ogromna množica habilitiranih docentov, pa tudi kar nekaj izrednih profesorjev, ki učijo, so mentorji in tako naprej - na "asistentskih mestih". Poleg asistentskih mest namreč obstajajo tudi učiteljska mesta, kjer sedijo "ta zaresni" profesorji in profesorice. Razlik v delu med "pravimi" in "nepravimi" profesorji je bolj malo, je pa zato velika razlika v denarnici. To je postalo še posebno očitno z novo plačno reformo, kjer so se plače (ali vsaj plačni razredi) poenotili med različnimi inštitucijami. Tako je npr. docent na asistentskem mestu sedaj na delovnem mestu asistenta z nazivom asistent z doktoratom, ki prinese plačni razred od 36 do 41. Visokošolski učitelj -docent, je nasprotno v plačnih razredih od 43 do 48. Še bolj zabavno pa je, da je asistent z doktoratom na institutu v razredih od 36 do 46, medtem ko je znanstveni sodelavec (ekvivalent docenta) v razredih od 43 do 53.

Vrhunec godlje je, da recimo imam kolegico, ki je na institutu znanstvena sodelavka, na univerzi pa docentka -seveda za oboje so enaki ali vsaj podobni pogoji za izvolitev. A glej ga zlomka. Na institutu je razporejena v 43. razred, na univerzi pa v 36 (prispevek mesta asistenta). Shizofreno, kajne?

Pa, da ne boste mislili, da so "asistentje" samo nekakšni luzerji. Med njimi je kar veliko ljudi svetovnega formata. Le čakamo lahko, kdaj jih bo svet dokončno posrkal iz Slovenije...

Znanost na študentski areni

Danes bo v organizaciji Slovenske znanstvene fundacije potekala na Študentski areni okrogla miza z naslovom Raziskovalci v Sloveniji pred izzivi jutrišnjega dne. Spodnji tekst pove, kaj od okrogle mize pričakuje moderator, dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije

Gostje okrogle mize bodo v uvodnem delu opredelili podobo raziskovalk in raziskovalcev v slovenski družbi. Posebno pozornost bodo namenili optimizmu oz. pesimizmu med kolegi ter opredelili vzroke za prevladujoče stanje. Prav tako bodo razpravljali o nujnosti vzpostavitve družini prijazne atmosfere za raziskovalce in podali svoja stališča o možnostih, ki jih imajo ženske in moški za znanstveno življenjsko pot. V sklepnem delu bodo predstavili svoje poglede na notranjo in zunanjo mobilnost raziskovalcev ter na etičnost pri raziskovalnem delovanju.

Želim si, da bi bilo predvsem govora o optimizmu, a bojim se, da brez pesimizma ne bo šlo, če bo le kaj realizma prisotnega v razpravi... :-)