Habilitacijska župca Univerze v Ljubljani

Ko je kolega pred kratkim vložil prošnjo za izvolitev v docenta na Univerzi v Ljubljani (UL), se je na naši mailing listi razvila debata na temo habilitacij na UL. Kot se mi pogosto zgodi ob pogovorih o UL, tudi pri tej tematiki ne vem, ali naj se smejem ali jokam. Naj povzamem le nekaj detajlov:

• Za nepoučene: Učiteljski nazivi na UL so docent, izredni in redni profesor. Asistent ni učiteljski naziv in asistenti naj ne bi smeli predavati. Kdor hoče na UL dobiti učiteljski naziv, mora ustrezati določenim standardom. V praksi to zgleda takole: vsak učiteljski naziv je vreden določeno število točk, točke pa se zbira z opravljenim delom (vsak članek, mentorstvo, knjiga ... je vreden določeno število točk). Ko zbereš zahtevano število točk, te habilitacijska komisija poviša v višji naziv (pri tem je seveda več inštanc in celoten postopek izvolitve v višji naziv traja približno pol leta). Glavni kriterij kvalitete učitelja so torej zbrane točke, zato ni čudno, da učitelji na UL točke zbirajo tako, kot otroci zbirajo slikice za album.
• Situacija je v resnici še hujša: standardi točkovanja so pogosto postavljeni povsem nelogično in celo škodljivo. Za primer vzemimo Biotehniško fakulteto (ki je pač prva po abecedi): za objavo članka lahko dobiš največ 8 točk, dobiš pa jih za članke v revijah s faktorjem vpliva nad 0,5. Za članke v revijah s faktorjem vpliva pod 0,5 pa dobiš šest točk. Za nepoučene: meja faktor vpliva 0,5 za doseganje največjega možnega števila točk je postavljena zelo zelo
  nizko, Nature ima npr. faktor vpliva približno 30. V praksi tak način točkovanja tako ne spodbuja objavljanja v boljših revijah ampak v slabših!
• V teoriji asistenti vodijo vaje (10 ur na teden), učitelji pa predavajo (6 ur na teden). V praksi pa zaposlitvena mesta nimajo neposredne zveze z nazivi in v zadnjih letih se je med mladimi razširilo dvojno življenje - imajo naziv docenta ali izrednega profesorja, zaposleni pa so na mestu asistenta (ne bi bila presenečena, če bi bil kje tudi kak redni profesor zaposlen na mesto asistenta). Da bi bila ironija še večja, veliko teh asistentov z učiteljskimi nazivi v praksi pravzaprav predava. Pogosto torej pride do situacije, ko mladi docent na asistentskem mestu dela enako delo kot njegovi starejši kolegi na učiteljskih mestih, le da dela več in je za svoje delo slabše plačan!
• V znanosti so meje med različnimi področji zelo zamegljene. Kdo bi npr. vedel, kje je meja med biologijo, biokemijo in kemijo? Nihče, razen seveda UL, ki habilitira v točno določena področja. Tako se je na primer zgodilo, da je profesor z ene ljubljanskih fakultet, kandidiral za učiteljsko mesto na drugi fakulteti, ki pa je bilo uradno pripisano drugemu "področju". Čeprav bibliografija tega profesorja spada na obe področji (in seveda prekaša bibliografije
  trenutnih učiteljev na drugi fakulteti), mu prehoda niso odobrili kar tako in je moral skozi dolge birokratske postopke, ki so trajali pol leta in stali ne vem koliko kilogramov papirja. Še dobro, da ni imel Nobelove nagrade! (nimam pa informacij, če ni morda pod težo birokracije nad prehodom na drugo fakulteto preprosto obupal)
• Ribarije s področji habilitiranja se ne pojavljajo samo med fakultetami ampak celo med oddelki na isti fakulteti. Kolega z ene od fakultet je imel smolo, da je strokovnjak na enem od vmesnih področji in da ga na nobenem od oddelkov na fakulteti nimajo za "svojega". Tako so mu mirno rekli, naj si priskrbi docenturi za vsako od področji posebej, za kar bo moral seveda objaviti še enkrat več člankov kot njegovi kolegi, ki imajo le eno... Če povzamem: znanstvena področja so na UL dodeljena točno določenim fakultetam/oddelkom. Ti svojo "matičnost", kot temu pravijo, branijo za vsako ceno, saj jim matičnost daje moč pri habilitiranju. Seveda pri tem kvaliteta bibliografije ni toliko pomembna, kot je to ali si "njihov" ali ne.

Zgoraj omenjene slabosti habilitiranja na UL so splošno znane in včasih se celo sliši govorice, da bo prišlo do izboljšav. Ampak, surprise, surprise, zgodilo se ni še nič. Zakaj? Mogoče zato, ker je na UL je moč v rokah profesorskih senatov, ki jim trenutni sistem to moč ohranja? Zakaj bi si kdo pri zdravi pameti sam odvzel svojo moč?

Kakšne pa so vaše izkušnje s habilitacijsko župco UL (da ne bomo le šimfal, vesela bom, če mi kdo opiše tudi kaj pozitivnega)?

Žiga Turk vs. Jadran Lenarčič

V organizaciji revije Manager razpravljata o sodelovanju medgospodarstvom in raziskovalnimi inštitucijami na straneh Financ direktor IJS Jadran Lenarčič in minister za razvoj Žiga Turk. Nekaj izsekov iz njune izmenjave pisem, ki so se mi zdeli zanimivi (celotno razpravo lahko najdete tukaj).

Najprej misli Žige Turka: Ne verjamem, da lahko čkamo, da bo družba topogledno postala bolj zrela [glede vrednotenja znanja op. A.A.]. Zato upam, da bo znanju dalo ceno gospodarstvo. Podjetniki morajo priti do tega, da se jim znanje splač. Tranzicija se končje, hitro bogatenje skozi raznorazne tranzicijske manipulacije je vse težje. Počsi bo treba začti poslovati tako kot normalna podjetja. In to je, da se nasloniš na znanje in ustvarjalnost.
...Celo pohlep je torej lahko koristen, kaj šele dosti bolj benigni interesi v raziskovalnem in visokošolskem sektorju.
...Svet se hitro spreminja, produkcija izobraženih inženirjev in znanstvenikov v Indiji in na Kitajskem ogroža monopol, ki smo ga na znanost in tehnologijo imeli na Zahodu in če želimo ostati na svetovnem zemljevidu idej moramo izkoristiti prav vse priložnosti.

No, ta o benignih interesih v raziskovalnem in visokošolskem sektorju se mi zdi kaj bosa. Nič kaj benigno se mi ne zdi, da je sistem nastavljen tako, da se "mlade" drži v šahu zaradi minimalne možnosti uspeti na razpisih za samostojne projekte, ne glede mednarodno odmevnost njihovega dosedanjega znanstvenega dela.
Glede tehnološke in znanstvene grožnje Indije in Kitajske pa se veliko govori v ZDA, v Evropi in Sloveniji pa vse premalo. Seveda bo to postalo resen problem "šele" čez desetletje. Do takrat pa je še vsaj dvoje mandatov...

Jadran Lenarčič: ... se tudi sam kdaj sprašujem, ali se v naši deželi splača imeti znanje, podpirati inovativnost, biti kreativen, originalen? Ali je naša družba sposobna najprej prepoznati v svojih vrstah Picassa in ga potem še potisniti na svetovni vrh? Ali pa deluje tako, da vsakega takega potlač v povpreče?
...Dandanes smo prič svojevrstnemu paradoksu. Medtem ko se na eni strani gospodarstvo vse bolj zanima za znanost, se je vse težje dogovoriti za skupne razvojne projekte. Tudi za ustanavljanje spin-off podjetij ni ničvečega interesa kot pred leti.
...Vsi slutimo, č vzamem samo ta primer, da bi dodaten zagon dosegli v javno-zasebnih partnerstvih. Imamo novi zakon na tem področu, imamo pa tudi zakon o javnih financah, ki prepoveduje javnim entitetam, da bi se kapitalsko vključvala v mešana partnerstva. Kako naj potem nastajajo spin-off podjetja? Da ne omenjam, da so raziskovalci plačni kot uslužbenci na ministrstvih, torej neodvisno od ekonomskih učnkov svojih dosežkov, in da inštituti od osamosvojitve sem nimajo pravno dosledno in učnkovito urejenega razpolaganja z osnovnimi sredstvi. Sodobna zakonodaja stremi k temu, da bi inštituti bili čm bolj podjetni, ne pa podržavljeni.
Ni splošno znano, da raziskovalni inštituti v Sloveniji niso plačni neposredno iz proračna, temvečse potegujejo za projekte (to je za javna in druga sredstva) preko razpisov domačh in tujih agencij in ministrstev oziroma se zanje prizadevajo neposredno v gospodarstvu ali pri drugih naročikih. Tako je delež javnih sredstev zelo različn med inštituti in med skupinami znotraj inštitutov, vsekakor pa je povsod mnogo manjši, kot ga dosegajo npr. gradbena podjetja. Na inštitutih raziskovalne skupine rastejo in upadajo v odvisnosti projektov, ki jih uspejo pridobiti, mlajši raziskovalci so zaposleni le za čs trajanja projekta.
...Poudariti moram, da je pridobivanje raziskovalnih projektov na Agenciji za raziskovalno dejavnost, kjer je lociranih največi del naših javnih sredstev za raziskave, trdo in teži k vrhunski kvaliteti tudi s pomočo tujih recenzentov.

Zgovorni so tudi komentarji bralcev. Še posebno sta mi izstopala naslednja dva. Aleš Štrancar, podjetnik leta 2005 pravi ... dokler boste o sodelovanju med znanostjo in gospodarstvom razpravljali (in diktirali politiko) taki, ki v gospodarstvu niste prebili niti minute, nasprotno misleč pa skušali utišati, bodo zadeve točo take kot o njih pravi Dušan: "Citatov veliko, koristi nobene". Komentator Molotow pa pravi: ...nejasna in neucinkovita struktura upravljanja in koordinacije med drzavnimi akterji na podrocju RR: Ni jasno definirano, kaj dela Min. za razvoj, kaj MVZT, kaj MG in kaj agencije ARRS, TIA, JAPTI. MVZT se vedno samo objavlja dolocene razpise projektov, ceprav naj bi to delala ARRS, TIA se financira uradno iz dveh virov (MVZT, MG), ob tem ji kronicno primanjkuje denarja itd. ....slabo znanje (visokih) uradnikov na omenjenih ustanovah: to je zal dejstvo - pac posledica negativne selekcije in strankarskega kadrovanja.

Bolj bi se pomudila le pri "citatov veliko, koristi nobene", ker ga je ravno zapisl podjetnik leta. Upam, da je bilo tole mišljeno za uporabne projekte ali "uporabne" projekte, kot jih financira ARRS, kjer se temeljne raziskave zamaskira za uporabne le zato, da je lažje pridobiti sredstva (pa napisati kaj lepega v prijavi v rubriki o pomenu raziskav za razvoj Slovenije...). Upam torej, da ni bilo mišljeno za bazične raziskave. Tukaj korist ni v materialnem smislu, ampak resnično o povečanju vedenja. Recimo, vedenje o obstoju globalnega segrevanja mi ne bo pomagala o rešitvi kakšnega praktičnega problema, lahko pa vpliva na strateške odločitve podjetij, vlad... Pa naj grem v še bolj bazične raziskave - odgovor na to, kako to, da smo sestavljeni iz materije in ne antimaterije (in kako določimo razliko med njima), nima praktičnega pomena. Upala pa bi si trditi, da odgovorja na nekatera osnovna vprašanja, ki si jih zastavlja vsakdo od nas - od kod to čudno, nenavadno vesolje v katerem sem se znašla s svojim rojstvom. Po mojem mnenju je nekatere raziskave pač potrebno financirati zaradi tega, ker je zanimivo izvedeti odgovor na vprašanje.

Rezultati Razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov 2008

ARRS je objavila rezultate javnega razpisa za financiranje raziskovalnih projektov v letih 2008-2011 (rezultati so na voljo tukaj).

Zanimiva je statistika, ki jo ponujajo rezultati razpisa. Še posebno spremno besedilo ARRS, kjer pravi:

Na Javni poziv za predlaganje kandidatov za mentorje novih mladih raziskovalcev v letu 2008 in Javni razpis za (so)financiranje raziskovalnih projektov v letu 2008 (Uradni list RS št. 63/07) je prispelo 1192 ovojnic s 1193 prijavami. Od skupnega števila 1193 prijavje bilo v ocenjevanje po predhodni izločitvi 22 prijav, ki neizpolnjujejo razpisnih pogojev, 24 prijav od katerih so prijavitelji odstopili in 30 neustreznih prijav, ki jih je izločila komisija za odpiranje, posredovano 833 prijav, od tega po vedah: področje naravoslovno-matematičnih ved 172, tehniških 257, medicinskih 80,biotehniških 97, družboslovnih 86, humanističnih ved 105 in za interdisciplinarno področje 35.

Koliko vem je 1193-22-24-30=1117, kar vsekako ni enako 833, kot so zapisali na ARRS. Kam se je izgubilo tistih manjkajočih 284 prijav? Še bolje 172+257+80+97+86+105+35=832 kar ni enako 833. No, tukaj je razlika sitniš...

Še zanimivejši je pogled na same izbrane projekte. Začnimo z Fiziko. Če na sicris.izum.si odtipkate ključno besedo fizika, najde 318 raziskovalcev, ki so kakorkoli povezani s fiziko. Hiter in nenatančen pregled pokaže, da jih nekako četrtina ne deluje več aktivno na tem področju raziskovanja. Po grobi oceni je torej aktivnih fizikov, ki delajo na področju Fizika nekje od 200-250. In koliko je bilo podeljenih projektov? Sedem (7)! Ker so to triletni projekti, je torej iz tega najbolj odprtega in kompetitivnega naslova financirano v vsakem danem trenutku okoli 20 projektov, torej okoli 20 ljudi oz. le okoli 10% vseh raziskovalcev! Vsi ostali so torej na "dolgoročnem financiranju", ki je sinonim za "dobim denar tudi za ležerno delo". Zanimivo bi bilo izvedeti, kakšna je natančna statistika, ampak upala bi staviti, da nisem preveč udarila mimo...

Poglejmo še nekoliko podrobneje, kdo so dobitniki projektov. Med sedmimi uspelimi projekti sta dva dobila "mlada" znanstvenika, to je znanstvenika ki sta mlajša od 40 let: Andrej Gorišek in Samo Stanič. Oba sta odlična znanstvenika in si projekta vsekakor zaslužita, a po drugi strani je zelo zgovorno, da oba "mlada" delujeta na področju eksperimentalne fizike. Za A del točk na projektu potem stoji zadaj delo cele kolaboracije nekaj sto ljudi... Za hec naj dobitnike še razvrstim potem A točkovanju (Podatki za razpise (13.09.2007) za vsakega raziskovalca na sicris.izum.si): 1.Mihailović (A1+A2=10), 2.Stanič (9.66), 3. Podgornik (8.96), 4.Robnik (6.28), 5. Kralj (6.17), 6.Gorišek (3.71), 7. Ramšak (3.32). Odstopanja so kar enormna, še posebno če primerjamo z razlikami v celotni oceni projektov (A+B, vsaka je prinesla 10 točk, B pomeni oceno projekta, A pa nosilca projekta). Tu je razlika med prvim in sedmim le 11 procentov (za razliko od "ocen ljudi", kjer je odstopanje trikratno)! Torej - lahko slabi raziskovalci vodijo odlične projekte, ali pa je nekaj narobe s sistemom ocenjevanja (znanstvenikov ali pa projektov)? Še bolj zanimivo bi verjetno postalo takrat, ko bi nato lestvico postavili še ljudi, ki projetkov niso dobili - teh imen pa v objavi ARRS ni najti. Le zakaj? Verjamem, da podobno velja tudi za ostale vede v razpisu, a sem že tako izgubila preveč časa z vrtanjem po Fiziki... O ostalih vedah morda kdaj drugič.