Žiga Turk vs. Jadran Lenarčič

V organizaciji revije Manager razpravljata o sodelovanju medgospodarstvom in raziskovalnimi inštitucijami na straneh Financ direktor IJS Jadran Lenarčič in minister za razvoj Žiga Turk. Nekaj izsekov iz njune izmenjave pisem, ki so se mi zdeli zanimivi (celotno razpravo lahko najdete tukaj).

Najprej misli Žige Turka: Ne verjamem, da lahko čkamo, da bo družba topogledno postala bolj zrela [glede vrednotenja znanja op. A.A.]. Zato upam, da bo znanju dalo ceno gospodarstvo. Podjetniki morajo priti do tega, da se jim znanje splač. Tranzicija se končje, hitro bogatenje skozi raznorazne tranzicijske manipulacije je vse težje. Počsi bo treba začti poslovati tako kot normalna podjetja. In to je, da se nasloniš na znanje in ustvarjalnost.
...Celo pohlep je torej lahko koristen, kaj šele dosti bolj benigni interesi v raziskovalnem in visokošolskem sektorju.
...Svet se hitro spreminja, produkcija izobraženih inženirjev in znanstvenikov v Indiji in na Kitajskem ogroža monopol, ki smo ga na znanost in tehnologijo imeli na Zahodu in če želimo ostati na svetovnem zemljevidu idej moramo izkoristiti prav vse priložnosti.

No, ta o benignih interesih v raziskovalnem in visokošolskem sektorju se mi zdi kaj bosa. Nič kaj benigno se mi ne zdi, da je sistem nastavljen tako, da se "mlade" drži v šahu zaradi minimalne možnosti uspeti na razpisih za samostojne projekte, ne glede mednarodno odmevnost njihovega dosedanjega znanstvenega dela.
Glede tehnološke in znanstvene grožnje Indije in Kitajske pa se veliko govori v ZDA, v Evropi in Sloveniji pa vse premalo. Seveda bo to postalo resen problem "šele" čez desetletje. Do takrat pa je še vsaj dvoje mandatov...

Jadran Lenarčič: ... se tudi sam kdaj sprašujem, ali se v naši deželi splača imeti znanje, podpirati inovativnost, biti kreativen, originalen? Ali je naša družba sposobna najprej prepoznati v svojih vrstah Picassa in ga potem še potisniti na svetovni vrh? Ali pa deluje tako, da vsakega takega potlač v povpreče?
...Dandanes smo prič svojevrstnemu paradoksu. Medtem ko se na eni strani gospodarstvo vse bolj zanima za znanost, se je vse težje dogovoriti za skupne razvojne projekte. Tudi za ustanavljanje spin-off podjetij ni ničvečega interesa kot pred leti.
...Vsi slutimo, č vzamem samo ta primer, da bi dodaten zagon dosegli v javno-zasebnih partnerstvih. Imamo novi zakon na tem področu, imamo pa tudi zakon o javnih financah, ki prepoveduje javnim entitetam, da bi se kapitalsko vključvala v mešana partnerstva. Kako naj potem nastajajo spin-off podjetja? Da ne omenjam, da so raziskovalci plačni kot uslužbenci na ministrstvih, torej neodvisno od ekonomskih učnkov svojih dosežkov, in da inštituti od osamosvojitve sem nimajo pravno dosledno in učnkovito urejenega razpolaganja z osnovnimi sredstvi. Sodobna zakonodaja stremi k temu, da bi inštituti bili čm bolj podjetni, ne pa podržavljeni.
Ni splošno znano, da raziskovalni inštituti v Sloveniji niso plačni neposredno iz proračna, temvečse potegujejo za projekte (to je za javna in druga sredstva) preko razpisov domačh in tujih agencij in ministrstev oziroma se zanje prizadevajo neposredno v gospodarstvu ali pri drugih naročikih. Tako je delež javnih sredstev zelo različn med inštituti in med skupinami znotraj inštitutov, vsekakor pa je povsod mnogo manjši, kot ga dosegajo npr. gradbena podjetja. Na inštitutih raziskovalne skupine rastejo in upadajo v odvisnosti projektov, ki jih uspejo pridobiti, mlajši raziskovalci so zaposleni le za čs trajanja projekta.
...Poudariti moram, da je pridobivanje raziskovalnih projektov na Agenciji za raziskovalno dejavnost, kjer je lociranih največi del naših javnih sredstev za raziskave, trdo in teži k vrhunski kvaliteti tudi s pomočo tujih recenzentov.

Zgovorni so tudi komentarji bralcev. Še posebno sta mi izstopala naslednja dva. Aleš Štrancar, podjetnik leta 2005 pravi ... dokler boste o sodelovanju med znanostjo in gospodarstvom razpravljali (in diktirali politiko) taki, ki v gospodarstvu niste prebili niti minute, nasprotno misleč pa skušali utišati, bodo zadeve točo take kot o njih pravi Dušan: "Citatov veliko, koristi nobene". Komentator Molotow pa pravi: ...nejasna in neucinkovita struktura upravljanja in koordinacije med drzavnimi akterji na podrocju RR: Ni jasno definirano, kaj dela Min. za razvoj, kaj MVZT, kaj MG in kaj agencije ARRS, TIA, JAPTI. MVZT se vedno samo objavlja dolocene razpise projektov, ceprav naj bi to delala ARRS, TIA se financira uradno iz dveh virov (MVZT, MG), ob tem ji kronicno primanjkuje denarja itd. ....slabo znanje (visokih) uradnikov na omenjenih ustanovah: to je zal dejstvo - pac posledica negativne selekcije in strankarskega kadrovanja.

Bolj bi se pomudila le pri "citatov veliko, koristi nobene", ker ga je ravno zapisl podjetnik leta. Upam, da je bilo tole mišljeno za uporabne projekte ali "uporabne" projekte, kot jih financira ARRS, kjer se temeljne raziskave zamaskira za uporabne le zato, da je lažje pridobiti sredstva (pa napisati kaj lepega v prijavi v rubriki o pomenu raziskav za razvoj Slovenije...). Upam torej, da ni bilo mišljeno za bazične raziskave. Tukaj korist ni v materialnem smislu, ampak resnično o povečanju vedenja. Recimo, vedenje o obstoju globalnega segrevanja mi ne bo pomagala o rešitvi kakšnega praktičnega problema, lahko pa vpliva na strateške odločitve podjetij, vlad... Pa naj grem v še bolj bazične raziskave - odgovor na to, kako to, da smo sestavljeni iz materije in ne antimaterije (in kako določimo razliko med njima), nima praktičnega pomena. Upala pa bi si trditi, da odgovorja na nekatera osnovna vprašanja, ki si jih zastavlja vsakdo od nas - od kod to čudno, nenavadno vesolje v katerem sem se znašla s svojim rojstvom. Po mojem mnenju je nekatere raziskave pač potrebno financirati zaradi tega, ker je zanimivo izvedeti odgovor na vprašanje.