Povečanje proračunskega financiranja raziskovalno-razvojne dejavnosti?

Včeraj je Statistični urad republike Slovenije objavil novico, da so"Celotna planirana sredstva za raziskovalno-razvojno dejavnost izdržavnegaproračuna so v letu 2007 znašala 54.184,1 mio SIT in so seglede na leto2006 povečala za 30,5 %."(Vir). Novica je tako neverjetno razveseljiva in povsem v nasprotju s tem, kar mi sporočajoprijateljice iz Slovenije, ki delujejo na področju znanosti, da sem simorala številke nekoliko bolje ogledati. In res, celotna proračunskasredstva za raziskovanje in tehnološki razvoj so se znatno povečala, za skoraj tretjino. Po drugi strani pa je denar namenjen za temeljne raziskave v absolutnem znesku ostal skoraj nespremenjen (dejansko se jecelo nekoliko znižal iz 85.9 milijona EUR v letu 2006 na 84.7 milijona EUR v letu 2007, kar je 1.4% znižanje). Če k temu prištejemo še inflacijo, ki je v Sloveniji v letu 2007 znašala 5.7%, pa se je tako financiranje temeljnih raziskav realno zmanjšalo za nekaj več kot 7%!

Najvišje plače izplačujejo v zdravstvu in visokem šolstvu

V današnjem Dnevniku (22.2.2008) sem prebrala razveseljivo novico o visokih plačah v zdravstvu in visokem šolstvu. Članek sicer večinoma govori o zdravstvu, tukaj pa je odlomek, ki zadeva akademike:

Med izobraževalnimi ustanovami je bila lani novembra najvišja plača izplačana na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, in sicer v višini 9802 evra. Na naše vprašanje, kdo in zakaj je novembra prejel tako visoko plačo, od fakultete nismo dobili odgovora. Povedali so nam le, da je bruto plača univerzitetnega učitelja za november brez nadurnega dela znašala 6038 evrov. Tudi na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko nam "kot varovano osebno okoliščino" niso želeli povedati, kdo je novembra lani prejel 9381 evrov bruto plače. Pojasnili so nam, da gre za rednega profesorja, rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, nosilca najvišjih znanstvenih nazivov in priznanj ter svetovno uveljavljenega znanstvenika, ki sicer ni član vodstva fakultete. Na fakulteti pravijo, da je njegova povprečna mesečna bruto plača za leto 2007 znašala 5010,41 evra, novembrska plača pa je bila poleg redne plače sestavljena še iz dodatne uspešnosti na letni ravni in izplačila nadur. Pri tem poudarjajo, da je plača izračunana na podlagi zakonodaje in internih aktov univerz, in menijo, da bi morali njegovo plačo primerjati s plačami znanstvenikov podobnega nivoja v primerljivih državah sveta.

Torej sploh ni res, da na UL velja uravnilovka pri plačah! Številke, ki jih citirajo v Dnevniku so namreč za kakšen faktor 2 višje od bruto plač za katere sem slišala sama (za rednega profesorja naj bi bila neto plačaokoli 2000 EUR, torej okoli 3500-4000 EUR bruto plača). Uradno bi lahko bila odstopanja od teh uravnilovk le 20% (nikakršnih nadur recimo...), tako da bi bilo zanimivo izvedeti, kako so uspeli na teh dveh fakultetah uveljaviti meritokratsko plačevanje zaposlenih...

No resno, nikakor se ne moremznebiti občutka, da tukaj ni vse čisto, da v ozadju ni boljše plačevanje sposobnejših temveč le boljše plačevanje "tistih pri koritu". Rada bi namreč videla, da bi s takšnimi dvojnimi plačami zvabili kakšnega znanstvenika svetovne klase iz tujine, potem bi res verjela, da je vozadju meritorkacija. Druga varianta bi bila, če bi poimensko objavljali plače znanstvenikov. Potem bi se lahko vsak prepričal v pravilno plačevanje, pa tudi imeli bi takojšnjo lestvico sposobnejših. Še to, na fakulteti za računalništvo in informatiko imajo le enega akademika, sodeč po njihovi internetni strani. Tako da ime najbolje plačanega profesorja sploh ni skrivnost.

Raziskovalno-razvojna dejavnost, Slovenija, 2006 – končni podatki

Končni podatki kažejo, da smo za raziskovalno-razvojno dejavnost v Sloveniji v letu 2006 namenili 115.917,6 milionov SIT, kar predstavlja 1,58 % bruto domačega proizvoda. To je 14,67 % več, kot leto prej (98.915,40 milionov SIT). Inflacija v letu 2006 je bila 2,8 odstotna.
Vir: Statistični urad RS - Raziskovalno-razvojna dejavnost, Slovenija, 2006 - končni podatki (19.2.2008)

Kljub realnemu povečanju vlaganja v razvojno-raziskovalno dejavnost, pa vlaganja bistveno zaostajajo za načrtovanimi 1,8 %. Kaj nam pomagajo dobre strategije, če se jih ne držimo?
Naj citiram odlomek iz RESOLUCIJE O NACIONALNEM RAZISKOVALNEM IN RAZVOJNEM PROGRAMU ZA OBDOBJE 2006–2010 (ReNRRP):
»Za razvoj Slovenije v uspešno družbo znanja in njen preboj na področju gospodarske konkurenčnosti je tudi nujno povečevati vlaganja v RR v skladu z Barcelonskim ciljem doseganja 3% ravni naložb in ustreznim razmerjem med vlaganji zasebnega in javnega sektorja. Strategija razvoja Slovenije med svojimi ukrepi predvideva postopno zviševanje vlaganj iz javnih sredstev v raziskave in razvoj do 1% BDP do leta 2010.
Podvojitev vlaganj poslovnega sektorja bo med drugim dosežena z ukrepi različnih politik za pospeševanje podjetniških vlaganj (domačih in tujih) v raziskave in razvoj. Hkrati bodo vzpostavljene spodbude javnim raziskovalnim organizacijam (JRO) za povečevanje deleža prihodkov od raziskav in razvoja, ki jih pridobijo na trgu.
Vlaganja v RR se bodo povečevala tako:
– da bodo leta 2006 dosegla 1,8% BDP,
– v letu 2008 bodo dosegla 2,5% BDP,
– do leta 2010 pa se bo delež za RR v BDP v skladu z Barcelonskim ciljem povečal na okoli 3%, od tega bo 2/3 vlaganj poslovnega sektorja (t.i. cilj 3%).«

Mladi znanstveniki v Sloveniji - preživeti ali uspeti?

Revija Ampak je v novi rubriki Perspektive začela objavljati pogovore z znanstveniki in znanstvenicami mlajše generacije. Tina Bilban in Anže Županič sta se v februarski številki pogovarjala z dr. Mojco Pavlin iz Laboratorija za Biokibernetiko Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Nekaj misli iz intervjuja:

• Trenutni sistem avtomatično daje prednost tistim, ki so že na obstoječih pozicijah, pri tem pa, namesto da bi pripomogel k prepoznavnosti mladih, slednje naravnost prisili, da sprejmejo podrejene vloge, kjer svoje znanje in ime prodajajo v zameno za zaposlitev.
• Vprašanje, kdaj bomo dohiteli nivo znanstvenega raziskovanja v tujini, je povezano z vprašanjem, kdaj bomo dali mladim enake možnosti, kot jih imajo v tujini. Vsakič, ko spreminjamo sistem, izumljamo nekaj novega. Če pa bi se ozrli po državah, kot so Francija, Nemčija ali Velika Britanija, bi videli, da imajo (v sicer starih sistemih) mladi boljše možnosti. Zelo pomemben del nemškega sistema je, na primer, odprtost mest; učiteljska mesta na vseh univerzah so popolnoma odprta za vse, ni nepotizma, pri nas pa vnos nove energije skorajda ni mogoč. Pri subjektivni izbiri kvaliteta in potencial običajno nista na prvem mestu. Prav tako je v sedanjem sistemu običajno potrebno dolgotrajno vztrajanje na istem mestu ter čakanje na izpraznjeno profesorsko mesto, kar mnogokrat odžene ravno ambiciozne ljudi z energijo, vizijo in znanjem. V sedanjem zaprtem sistemu se izgublja kvaliteta.
• Denarja je verjetno celo dovolj, mest je dovolj, samo vse se drži v enem zaprtem krogu ljudi. Zadržuje se obstoječe pozicije, medtem ko se zahteve za prodor mladih v te kroge ves čas povečujejo, predvsem pa niso objektivne in odprte. Absolutno noben položaj ne bi smel biti časovno neomejen, predvsem pa ne mesto na univerzi, kjer se pričakuje, da boš imel vsak dan dovolj energije tako za pedagoško delo z mladimi kot za raziskave. Ko dobiš dosmrtno mesto, ti lahko motivacija močno upade brez posledic. O tem pa odločajo predvsem tisti, ki so na teh mestih.
• Na srečo veliko mladih vztraja in stvari se počasi postavljajo na bolje, počasi se teži k bolj objektivnim kriterijem. V primerjavi s prejšnjim sistemom je konkurenca danes hujša, kar tudi vrši pritisk na mlajše generacije, da težijo k večji kreativnosti, ambicioznosti. Če si danes pasiven, zate ni veliko možnosti. Za znanost je pozitivna tudi integracija v Evropo, saj ob primerjavi s tujino vidimo, da lahko še veliko naredimo in da zato niso potrebne nasilne spremembe, temveč predvsem smiselno organizirano prehodno obdobje. Zdi se mi, da število mladih dobrih znanstvenikov ni preveliko za obstoječa mesta, za najboljše je prostor in so možnosti. Slovenija takšno strukturo znanstvenikov lahko vzdržuje tudi zaradi vedno večjih povezav med gospodarstvom in znanostjo. Direkten pritisk na kvaliteto je v okviru gospodarstva večji, kar je zelo dobra možnost za mlade, ki tako lažje prodrejo v sistem.

Šest vprašanj o znanosti predsedniskim kandidatom

V Physics Today so ameriške predsedniške kandidate vprašali "where do they stand on science?"

http://blogs.physicstoday.org/politics08/

Vprašalja so bila iz šetih sklopov:
Science education
Teaching evolution
Nuclear weapons
Science investment
Energy policy
Climate change

Saj ne, da je branje ne vem kako zanimivo (razen seveda odgovorov Huckabeeja: "The study of music improves math scores, spatial reasoning and abstract thinking."), ampak kot način odpiranja vsebinskih tem je pa kaj podobnega mogoče uporabno tudi za naše jesenske parlamentarne volitve?

Kako pritegniti več slovenskih znanstvenih gastarbajtarjev v Slovenijo

Sploh prvič, kar spremljam Tednik, sem ta četrtek (14.2.2008) videla, da so pripravili oddajo o katerem od znanstvenikov. V rubriki Bob bobu Bobovnik, se je Slavko Bobovnik pogovarjal z uspešno znanstvenico Matejo Jamnik.

Profesorica slovenskega porekla je university lecturer na University of Cambridge, v skupini za umetno intiligenco. Jamnikova je končala mednarodno gimnazijo v Devinu, nato diplomirala iz matematike in računalništva na Trent University v Kanadi, končala magisterij iz računalništva na Cambridgeu ter doktorirala l. 1998 na University of Edinburgh iz umetne intiligence.

Zanimiva je njena izjava, kako pritegniti več slovenskih znanstvenih gastarbajtarjev v Slovenijo:

"odpravit birokracijske ovire (kot naprimer nostrifikacija), potem odprtost prijavljanja za službe, da so res dostopne vsem, ter da se aktivno išče slovenske strokovnjake po svetu (headhunting) in se jim ponudi pogoje, ki se jih ne da zavrnit."

Recept je enostaven, upam, da se prelije tudi v kakšen program strank za jesenske volitve! Prva dva koraka sploh ne zahtevata nikakršnih sredstev, drugi pa bi že pomenil namesto metanja polen pod noge nekaj aktivne politike. Sploh je pojem nostrifikacije nekaj, kar težko razumem. Sama v več službovanjih v tujini nisem imela nikakršnih problemov s takšnimi birokratizmi. Doktorat pač velja kot doktorat ljubljanske univerze (kjer sem pač doktorirala), v tujini pa me niso jemali v službo zaradi njega, temveč zaradi znanja. Ravno tako bi moralo biti v Sloveniji. Formalni kriteriji so nekaj drugega, kar je relativno lahko zadostiti (recimo doktorat neke univerze), zaposluje pa se ljudi zaradi njihovega znanja, ali tega kar so v znanosti dosegli. Torej CUT THE RED TAPE!!!

Nekaj številk v razmislek

• Vsak Slovenec namenja za znanost in tehnologijo 210 eurov letno. Za primerjavo, vsak Nemec jih nameni letno 520 evrov, Američan pa 1010 (vzela sem BDP za l. 2005 in menjavo dolar:evro=1.5:1) Kitajec pa 67 evrov. Vprašanje je torej, zakaj smo bližje Kitajcem kot Američanom? (Da ne omenjam, da je na Kitajskem raziskovalcev neprimerno manj.)
• V Nemčiji vedno vžge primerjava z ZDA. Nemci imajo namreč dvoličen odnos do Američanov: po eni strani je čutiti antiameriško držo, po drugi strani pa jih je nenehno strah, da zaostajajo za ZDA. Od tu tudi povečevanje izdatkov za znanost v zadnjih nekaj letih in promoviranje elitnih univerz.
• Vem tudi, da je Američane strah, da jih bo prehitela Kitajska. Verjetno lahko pričakujemo v kratkem tehnološko tekmo, če se bodo Kitajci še naprej tako eksplozivno razvijali.
• Še to: nisem vedela, da je slovenski BDP po prebivalcu le 80% tajvanskega, smo pa tudi mesto za Brunei (where the hell is that?) in mesto pred Južno Korejo, Bahrainom in Česko (ta je v letu 2006 dosegala za 95% slovenskega BDP po prebivalcu). Podatke sem vzela kar iz wikipedije.
• Če prav sklepam, potem daje povprecen Čeh v absolutnih stevilkah (!) za znanost in tehnologijo za 10% več kot povprečen Slovenec (torej 230 evrov namesto 210 evrov na leto).
• Čehi tudi povečujejo vlaganje za 8.3% letno (realno povečanje). V letih od 2001 do 2005 so povečali RD iz 1.20% BDP na 1.42% BDP, Slovenija ga je v tem času zmanjšala iz 1.55% BDP na 1.22% BDP.

Potrebuje naša znanost eno "ala Erik Brecelj" pismo?

Imam občutek, da bi moral nekdo napisati eno "ala Erik Brecelj" pismo. Na etične strune znanstveniki sicer ne moremo brenkati tako kot on, a verjetno bi pri širših množicah zažgal tudi kak drug argument. Recimo, da če bo šlo glede financiranja tako naprej, bodo še Hrvati boljši od nas ;-)

Za znanost gre pri nas sramotno malo denarja, sploh če se že gremo družbo znanja. Če smo 15 let lahko vlagali v ceste, lahko še nekaj let v znanost? Očitno denar JE na razpolago, samo nekako ga znanstveniki ne znamo izpuliti iz žaklja.

Zadnjič je ministrica za znanost ob obisku KC izjavila, da se bodo v naslednjem letu povišala njihova sredstva za 50%, kar naj ne bi bil problem. Po novem tudi ni nuje s kupovanjem vojaške opreme; prej pa bolnico kupijo potem pa stoji neuporabljena skoraj leto. Kolegi pa morajo več let zbirati tistih nekaj fičnikov za novo aparaturo, ki jo nujno rabijo za raziskovanje.

V eni zadnjih številk Nature (24.1.2008) je na 378. strani zemljevid sveta, na katerem je označeno, koliko kdo investira v znanost. Če naštejem samo nekaj izbranih: ZDA 2.57, UK 1.73, Nemčija 2.51 (pa bodo še zvečali proračun za 10%!), Francija 2.13, Južna Koreja 2.99, Izrael 4.71.

V resnici pa se vsaj v prvih treh državah za znanost daje še več denarja, saj ga delijo tudi nevladne organizacije ali filantropi (npr. Wellcome Trust v Angliji; Gates ali Paul Allen, ki je dal 100 milijonov dolarjev, da so naredili atlas možganske ekspresije mišjih genov). Tega tudi ni v Sloveniji.

Poznam recimo uspešnega slovenskega znanstvenika, ki dela na Švedskem in si denar za raziskave dobiva tako, da hodi s starimi Švedi na večerje in jih prepričuje, da dela koristne stvari. Od države pa ne dobi skoraj nič! Naši kapitalisti in ostali bogataši žal še niso tako "advanced", ampak tudi v to smer jih bo treba malo obrniti.

Mramor o visokem šolstvu

Polovica intervjuja z dekanom ljubljanske ekonomske fakultete Dušanom Mramorjem v današnjem Dnevnikovem Objektivu (16.2.2008) se nanaša na politiko visokega šolstva. Zelo zanimivo branje.
Če povzamem: Na področju visokega šolstva je potrebna predvsem dobra regulativa (ovrednotenje kvalitet študija), saj sama konkurenca ne vodi do večje kvalitete. Ovrednotenja kvalitete potekajo s pomočjo meritev rezultatov, anket, ugotavljanja problemov - ki se nato kombinirajo evalvacijami zunanjih ekspertov. V upanju, da se bo tudi v Sloveniji vzpostavil sistem, kjer bodo diplomanti boljših fakultet lažje zaposljivi.

Odlomek iz intervjuja:
V zadnjih letih je nastala cela vrsta novih samostojnih visokošolskih zavodov, pripravlja se ustanovitev pete, "Jambrekove", in šeste, katoliške univerze. Vladajoča politika zatrjuje, da obstoječi visokošolski zavodi tako dobivajo dobrodošlo konkurenco. Ekonomisti načeloma sicer ljubite konkurenco, toda ali tudi v visokem šolstvu?
Visoko šolstvo je področje, kjer konkurenca nima enakih rezultatov kot konkurenca na področju proizvodov in storitev. Tisti, ki povprašujejo po storitvah visokega šolstva, namreč nimajo dovolj informacij in znanja, da bi lahko razločevali med različnimi storitvami, se pravi različnimi študijskimi programi. V državah z najbolje organiziranim visokim šolstvom, denimo v skandinavskih državah, na različne načine merijo kakovost in jo izboljšujejo tako, da združujejo visokošolske zavode in ustanavljajo tako imenovane centre odličnosti.
Obstaja tudi cela vrsta raziskav, ki dokazujejo, da konkurenca sama po sebi ne vodi v večjo kakovost, da je s tega vidika pomembna predvsem ustrezna regulativa. Predpostavka, da bo visoko šolstvo samo zaradi večje konkurence bolj prijazno, bolj kvalitetno, da bo torej študentu nudilo boljše storitve in večjo zaposljivost, je skratka napačna.
Konkurenčni visokošolski zavodi so lahko do uporabnika prijazni na več načinov. Na primer tako, da je mogoče na nekaterih hitreje in z manj truda diplomirati.
Da, to je eden od neželenih rezultatov konkurenčnosti v visokem šolstvu. Srbija je lep primer države, kjer se je tovrstna "prijaznost" ponekod udejanjila do konca. Po trditvah nekaterih znancev iz srbskih akademskih krogov je tamkajšnji visokošolski prostor na področju ekonomskega in poslovnega izobraževanja praktično razpadel; tekmujejo le še v tem, kdo bo ceneje prodal diplomo. Takšno početje temelji na predpostavki, da zaposlovalci ne znajo razlikovati med različnimi diplomami.

Hiša brez temeljev

Kolegice iz Slovenije so me opozorile, da moram omeniti tudi drugi članek iz minulega sobotnega Dnevnika (sobota, 09.02.2008), ki se ukvarja s stanjem v slovenski akademski sferi. Avtor, dr. Jaro Berce, profesor na FDV, Univerze v Ljubljani, v članku opozori kar na nekaj zanimivih stranpoti slovenskega akademja. Tako na primer zapiše:

Večina novejših članic (Slovaška, Madžarska itd.) si je v Bruslju izborila dvojni tip obračunavanja delovnih ur. Prve, vrednotene doma, so nizke, druge, ko delaš pri evropskih projektih, pa so evropske, oziroma tri- do petkrat višje kot slovenske. Zato prijavljamo veliko število ur, a kaj, ko je letna kvota ur (FTE - full time equivalent) predpisana za vsakega znanstvenika in potem mašimo s študenti, asistenti ipd., da dobimo več sredstev. Tuji partnerji pri skupnih projektih pa se čudijo, zakaj vendarle potrebujemo toliko ur za znanstvenoraziskovalno delo.

Sama se tega dejstva nisem zavedala, a me je prav zbodlo v srce. Zakaj je slovensko delo manj vredno od Bruseljskega? In kako naj potem na evropski denar pričakujemo, da bomo koga privabili v Slovenijo, če bo za isti FTE manj plačan? To mi potem tudi pojasni naslednji paradoks, ki sem ga slišala od kolegic v Sloveniji: če po EU networkih pridejo v Slovenijo na nekajmesečno izpopolnjevanje doktorski študentje, so ti bolje plačani kot pa Marie Curie podoktoranti, ki pridejo v Slovenijo, pa tudi bolje plačani kot naši redni profesorji. Ah, ta stranpota evropske slovenskosti...

Pa še: Pogosto je slišati, da nimamo inovacij! Podatki Eurostata za Slovenijo v letu 2003 navajajo, da imamo približno 50 patentnih prijav na milijon prebivalcev, kar pomeni, da za tri- in večkrat zaostajamo za EU-25, ZDA in Japonsko. Že vrabci na strehi pa čivkajo, da konkurenčnost našega gospodarstva pada, saj je ustvarjena bruto dodana vrednost na določenih področjih od 1,4- do več kot trikrat nižja od tiste v Nemčiji, na Irskem ali na primer Finskem.

Grozljivo! Tudi to se sklada s tem, kar mi pripovedujejo moje zveze. V veliko bolj propulzivnih in inovativnih državah je utrip v akademski sferi povsem drugačen od tega v Sloveniji. Ukvarjati se z uporabnimi stvarmi ni nikakršen tabu, poleg tega je razmišljanje o tem, kako zaslužiti s svojim znanjem na trgu nekaj povsem običajnega. Pri nas pa iz vse preveč koncev slišim, kako se marsikdo od stare garde le trudi izigrati sistem, ne pa uspeti na trgu...

Za konec pa še ta izsek iz razmišljanja prof. Berceta: Med akademiki pa je tudi povsem jasna slika o tem, kakšna trnova pot čaka tistega, ki se jim želi pridružiti. Proces pridobivanja naziva vzame veliko časa in načne kar nekaj živcev. Kljub številnim letom delovnih izkušenj v gospodarstvu ali državni upravi, kljub številnim mednarodnim citatom, "sme" posameznik zaprositi zgolj za začetno stopničko v akademski karieri, torej tisto, za katero zaprosi tudi tisti študent, ki je pravkar zapustil šolske klopi. In seveda je temu primerna tudi plača! Izkušnje in uveljavljenost v lastni stroki očitno ne štejejo nič! Torej besede sošolca, ki sem jih navedel v uvodu, ne le držijo, še več, so pravilo, ki velja: "Praksa na univerzi ne šteje."

Devet tez o stanju slovenske znanosti

Od kolegic v Sloveniji sem izvedela, da je vsobotnem Dnevniku (sobota, 09.02.2008) skupina slovenski humanistov objavila članek z naslovom Devet tez o stanju slovenke znanosti. Avtorji so Irena Šumi, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za narodnostna vprašanja, Cirila Toplak, docentka na FDV, Univerze v Ljubljani, in Damir Josipovič, raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja (podatki iz sicrisa).

Kot pravijo je besedilo "nastajalo več mesecev in v več fazah.... Upamo, da bo sestavek spodbudil prepotrebno javno razpravo in da bo ta razprava naše osnutke možnih rešitev dodelala." Saj marsikateri problem kar pravilno identificirajo, ampak pri rešitvah pa sem se včasih res kar držala za glavo. Spodaj sem prekopirala njihove teze in ponujene rešitve zraven pa dodala moje komentarje.

1. problem
Znanstveniki v Sloveniji so vpeti v obvezne kataložne sisteme. Država jim dodeljuje šifre raziskovalcev, vodi evidenco objav, predpisuje pogoje za licence in nazive, maksimalen obseg delovnih ur, dopušča petinski presežek od maksimalnih 1700 ur na drugi instituciji, uzakonja pravila in načine presoje vrednotenja rezultatov znanstvenega dela itd. Kljub temu, da so znanstveniki v raziskovalnih zavodih javni uslužbenci, jim država proračunski denar za raziskave prek razpisov razdeljuje tako, kot da gre za tržno konkuriranje za privatna sredstva. S tem je položaj raziskovalcev glede na položaj drugih javnih uslužbencev verjetno protiustaven. Nobena pravna varovalka, niti zaposlitev za nedoločen čas, ne preprečuje odpuščanja znanstvenikov, ki jim je poteklo projektno financiranje. Država se do znanstvenega polja obnaša kot muhast kapitalist. V vsakem razpisu javnih sredstev za znanost se uveljavljajo novi, arbitrarni pogoji
udeležbe.
Možna rešitev
Sprejeti novo zakonodajo ter strateške dokumente, ki bodo redefinirali status raziskovalcev in visokošolskih učiteljev. Sooblikuje naj jih znanstveno polje sámo in si določi pravila svojega dela tako, da bodo primerljiva z ureditvijo v drugih evropskih nacionalnih okoljih. Razpisno financiranje mora postati zgolj sredstvo za začetno financiranje mladih znanstvenikov ter instrument naročanja aplikativnega raziskovanja za potrebe naročnikov.

V tem, da se morajo raziskovalci vedno znova potrjevati, da dobijo potrebna sredstva za raziskave, se mi ne zdi nič narobe. Seveda je priročno, če ima človek vsaj del sredstev zagarantiranih tudi v sušnih letih, ko ne ustvari veliko, ali pa trči ob ustvarjalno oviro. Ampak po mojih izkušnjah iz bivanja v tujini in iz pogovorov s kolegicami po svetu je več kot očitno, da le boj na nož in bojazen nad tem, da obstaja resna izguba denarja pri naslednjem razpisu motivira ljudi, da kljub tenured pozicijam še vedno delajo na vse pretege. Poleg tega tudi ne bi le gledala proti Evropi ampak predvsem proti resnični znanstveni velesili - ZDA. Če hočemo dvigniti kvaliteto slovenske znanosti se pač moramo zgledovati in kopirati vzorce od prvega in najmočnejšega... Kar berem pod to prvo tezo pa mi vse preveč diši po upanju na podaljševanju socializma v naši akademski sferi...

2. problem
Trenutni sistem znanstvenike obravnava kot javne uslužbence in jim lestvično določa plače, enako kot državnim uradnikom. Vrhunski znanstvenik ne more preseči plače kariernega državnega uradnika. Začetnik z doktoratom dobi okoli 1000 evrov neto plače. Ob koncu kariere, po na primer 35 letih, lahko doseže največ 2300 evrov neto mesečne plače. Večina zlasti mladih znanstvenikov je leta in leta, tudi desetletje in več, zaposlenih za določen čas, pri čemer jim pogodbe nenehno podaljšujejo. Pogosto morajo ad hoc sprejemati raziskovalne zadolžitve, za katere niso specializirani, s čimer se jim dela karierna škoda. Na seznamih brezposelnih je ob vsakem času na desetine mladih doktorjev znanosti. Podaljševanje zaposlitve za določen čas je marsikje postalo instrument klientelizma, ki s kakovostjo dela mladega človeka nima nobene zveze. Za nedoločen čas zaposleni znanstveniki se otepajo pridobivanja projektov za lastno ustanovo, ker število projektov ne vpliva na rast njihovih dohodkov, temveč jim, nasprotno, znižuje dodeljena programska sredstva, delovno obremenitev, ki ni z ničimer plačana, pa zvišuje, zato dodatne plačane zaposlitve iščejo zunaj matične ustanove. Po drugi strani za določen čas zaposleni znanstveniki v strahu pred izgubo zaposlitve mnogokrat pristajajo na nečloveške delovne obremenitve.
Možna rešitev
Nujno uvesti normalnejša plačna razmerja. Doseči je treba bistveno večji razkorak med začetno in končno proračunsko zagotovljeno plačo kariernega znanstvenika v javnem zavodu. Mlade znanstvenike je po začetnem projektnem preizkusu treba vključevati v dolgoročne programe in jim že v izhodišču zagotoviti višjo plačo, s čimer bodo najsposobnejši in najbolj motivirani sploh stimulirani, da se bodo odločali za znanstveno kariero.

Ah, ja. Saj, višje plače bi radi imeli vsi. Ampak z 2300 evri na mesec se znanstveniki res ne bodo nikomur zasmilili. Tudi - v primerjavi s svetom plače slovenskih znanstvenikov niti niso tako slabe. To je deloma posledica tega, da so znanstveniki v Evropi dejansko precej slabo plačani glede na druge sektorje. V ZDA so tako recimo plače rednih profesorjev krepko višje kot kjerkoli v Evropi (z morebitno izjemo Švice). Okoli 100 tisoč dolarjev letne plače za rednega profesorja je po moji oceni neka taka normalna številka, odvisno zelo tudi od specializacije (ekonomisti so jasno bolje plačani, pa tudi computer scientists - univerze pač morajo tekmovati s trgom). A je razlika tudi ta, da so plače v precejšnji meri v ZDA stvar pogajanja. Tudi vsakoletna povišica je predmet evaluacije, pogajanj in primerna prikazanemu (kar tudi pojasni motivacijo Američanov, da izdajajo press release in pišejo poljudne članke). Da ne omenjam fenomenalnega sistema, po katerem so ameriški profesorji plačani le devet mesecev na leto za predavanja, medtem ko ostale tri mesece krijejo iz pridobljenih projektov. S tem je že tako avtomatično njihova plača podvžena trgu in sposobnosti nabiranja projektov.
Na kratko - v Sloveniji je največji problem uravnilovka pri plačah in ne sama višina povprečne znanstvene plače. Še večji problem je mogoče, da inštitucije ne morejo ponuditi večkratnika običajne plače za pridobitev izjemnega talenta iz tujine (če ne za stalnto, pa vsaj za določen čas). To poznajo celo v Nemčiji, ki je sicer zopet en primer povsem popredalčkanega sistema plač v javni sferi. A celo v njej si lahko izjemni posamezniki izposlujejo dvakrat večjo plačo od tiste po kolektivni pogodbi. Pri nas seveda ne...

3. problem
Ker naj bi si raziskovalec sam priskrbel vsa sredstva za svojo plačo, nobena znanstvenoraziskovalna ustanova ne more imeti smiselnega delovnega načrta, ker je ta odvisen od tega, kdo od zaposlenih bo na javnih razpisih pridobil denar za plačo in kdo ne. Sistem od znanstvenikov nato zahteva še, da finančna sredstva za svojo plačo obvezno pridobivajo še z domačega in tujega trga raziskovalnih storitev. Hkrati se preprečujejo, omejujejo, dodatno obdavčujejo avtorski honorarji ter drugi nadplačni dohodki iz teh tržnih sredstev, ki si jih raziskovalec priskrbi sam. Slovenija je v EU izposlovala ceno ure za projekte evropske komisije, ki je tudi do sedemkrat nižja od cene ure v drugih članicah. Programske skupine ne delujejo kot hkratni sistem stabilnejšega financiranja raziskovalcev in dolgoročni znanstveni načrt ustanov, ker raziskovalci v finančno podhranjenih programih ne morejo realizirati programskih ciljev, saj morajo nenehno loviti dodatne projektne denarje.
Možna rešitev
Dolgoročno stabilno osnovno financiranje javnih zavodov in vrnitev pristojnosti za načrt znanstvenega raziskovanja pristojnim. Ves denar za najmanj dveletni načrt znanstvenega raziskovanja se zavodom nakaže vnaprej, sprejete načrte pa se financira v celoti. Potem šele je mogoče delo načrtovati, uveljaviti smiselne sisteme vrednotenja znanstvenih rezultatov in imeti kadrovsko politiko, kakor tudi investirati v kvalitetno opremo. Raziskovalci bi morali biti dostojno osnovno financirani. Če pridobijo dodatne projekte, naj se jim plača v skladu s pridobljenimi sredstvi proporcionalno poviša, ne pa, da plača ostaja enaka. Odpraviti je treba napredovanje v plačne razrede in ga preliti v potencialno pridobivanje bistveno višjih in neomejenih sredstev za plače, če so ta pridobljena neposredno s trga.

Hm, neomejene plače? Pa saj to lahko dosežete že sedaj, če odprete firmo...

4. problem
Številna vodstva znanstvenoraziskovalnih ustanov so prisiljena v vlogo kriznih upraviteljev, ki jih ne vodi znanstvenoraziskovalni interes in program raziskovanja, temveč imperativ pridobivanja raziskovalnega denarja. Krizni menedžment se vrši uravnilovsko, kar pomeni, da se v pomanjkanju sredstev za plače te znižajo proporcionalno vsem raziskovalcem, ne glede na to, ali posamezniki na trgu pridobijo zadostna sredstva. Hkrati se dogaja, da se ob tem administrativnemu osebju povišujejo dohodki, da bi se jih stimuliralo za storitve, za katere se denar še vedno odvaja iz sredstev za raziskovalce, ali pa se administrativno osebje zaradi naraščajoče birokracije celo dodatno zaposluje. Ne le direktor, temveč tudi strokovni in upravni organi, znanstveni svet, senat, upravitelji znanstvenoraziskovalnih ustanov so ogroženi v temeljnem smislu svojih funkcij, tj. načrtovanju znanstvenega dela, upravljanju delovnega procesa in sredstev. V takih razmerah se oblikujejo neformalne medinstitucionalne navezave, ki znanstvene institucije privatizirajo ter izigravajo pravni in davčni sistem za maksimiranje zaslužkov. Visokošolski pedagogi in raziskovalci delajo praktično brez ustreznega podpornega osebja, tj. strokovnih asistentov, administrativni delavci pa so marsikje sčasoma tiho prekvalificirani v strokovne sodelavce.
Možna rešitev
Direktorji javnih znanstvenoraziskovalnih zavodov morajo biti osebe, ki so propulzivni znanstveniki s prepričljivim strokovnim načrtom vodenja ustanove. Strokovni in upravni organi morajo o programu suvereno in avtonomno odločati brez pokroviteljstva države. Direktorju je treba zagotoviti možnost, da ni le upravljalec, ampak tudi znanstveni in strokovni vodja dela v svojem mandatu. Uvesti je treba sistem visoko izobraženih strokovnih asistentov, ki niso pod pritiskom znanstvene habilitacije, ampak delajo na sistemiziranih delovnih mestih kot strokovna podpora znanstvenemu delu. Prava pot h konkurenčnosti in pretakanju znanja sta lojalnost matični ustanovi in konkurenčna klavzula, ki se mora tudi dejansko spoštovati.

No, o tem pa res ne vem, kaj naj si mislim. Sistem visoko izobraženih strokovnih asistentov, ki niso pod pritiskom znanstvene habilitacije...? Kaj točno to pomeni? Da ima vsak znanstvenih svojo znanstveno tajnico? Pa saj to si lahko privoščijo le bigshots na Harvardu...

5. problem
Čeprav imajo univerzitetni pedagogi v primerjavi s polno zaposlenimi raziskovalci neprimerno bolj zavarovan položaj, saj jim država brez razpisov financira od 80 do 100 odstotkov pedagoških programov, se jih na drugi strani znanstveno pravzaprav onemogoča, saj imajo za raziskovanje "na voljo" le 20 odstotkov plače, za ta delež pa si morajo dodatna sredstva zagotoviti sami. Institut sobotnega leta, ki velja v vsem svetu, v Sloveniji ni uveljavljen.
Možna rešitev
Pogajalci, ki med socialnimi partnerji zastopajo znanost, morajo v svoje zahteve vključiti tudi delovne pogoje in obremenitve. Poleg sindikatov mora znanstveno polje zastopati tudi reprezentanca univerzitetnih pedagogov in polno zaposlenih raziskovalcev, ker so klasična sindikalna načela za sodobno znanstveno polje zastarela.

Bravo! To je res ena neverjetnosti Slovenije. Ne pozna sobotnega leta!!!! In potem se čudimo, da ne moremo parirati svetu v znanosti. Dajte nam vsaj osnovne primerljive možnosti, pa bomo videli!

6. problem
Pedagoški in raziskovalni naslovi so med seboj enosmerno neprehodni. Univerzitetni naslov je hkrati pedagoški in raziskovalen, raziskovalni naslov pa ne vsebuje pedagoške licence, čeprav med izvolitvenimi pogoji in postopki ni bistvene razlike. Kvalitativno prekoračenje pogojev za naslov in "preskakovanje" naslovov pred zapovedanim časom se načelno omejujeta, s čimer je onemogočena meritokracija. Znanstveniki zaradi prepovedi "preskakovanja" niso stimulirani za vrhunske dosežke, saj se jim preprosto ne splačajo. V opisanih razmerah se je v javnosti, pa tudi med raziskovalci samimi, uveljavil predsodek, da je biti univerzitetni pedagog "več" kot biti polno zaposlen raziskovalec. Merila za izvolitve, ki jih prav tako regulira država, se očitno ne upoštevajo dosledno, saj v istih naslovih najdemo ljudi z zelo različno kvaliteto in kvantiteto referenc. V slovenski znanosti je administrativno oteženo redno zaposlovanje tujih državljanov.
Možna rešitev
Odprava časovnih omejitev za napredovanje, obvezno preverjanje pedagoških znanj za predavatelje. Uvedba enotnega sistema podeljevanja nazivov pri neodvisni javni agenciji, ki naj zagotavlja uresničevanje enotnih načel vrednotenja znanstvenih dosežkov, za kar pa zavodom ni treba posebej plačevati. Inštituti morajo zaposlovati vrhunske znanstvenike, ki imajo 24 ur časa za raziskovalno delo in morda tudi nimajo pedagoških ambicij. Po drugi strani naj se ustrezno ceni tudi delo odličnih pedagogov, ki jih je nesmiselno siliti v raziskovanje. Tudi v glasbi, na primer, skladateljev ne silijo, da koncertirajo, ne poustvarjalcev, da skladajo!

Ja, to čakanje na napredovanje je le še en način kako zamoriti mlade navdušence. Mladi ne dobijo priložnosti tako dolgo, da že čisto pregorijo od čakanja, potem pa se jim tako ali tako nič več ne da. Sistem kot je vzpostavljen v Sloveniji ima tudi kar nekaj nelogičnosti. Poznam na primer primer kolegice, ki je presedlala iz inštituta na univerzo, pa se ji je znižala plača, čeprav je šla iz istega naziva v isti (ekvivalenten) naziv. Razlog je bil dvojen - ker si na inštitutu dodeljujejo neke faktorje uspešnosti (ok, to še nekako sprejmem), pa tudi zato, ker so ji na univerzi šteli, kot da je prvič voljena v dotični naziv (čeprav je bila voljena tako na inštitutu kot na univerzi že dvakrat, a seveda takrat še ni bila 100% na univerzi, temveč je učila honorarno - čudna so pota Slovenstva...)
Naj tu dodam še eno - da imamo na asistenstkih mestih ljudi stare več kot trideset let z doktorati pa celo docentskimi nazivi je povsem nezvdržno in totalna potrata talenta. Vaje bi morali outsourcati podiplomskim študentom kot na vsaki normalno delujoči univerzi, če ne kar študentom zadnjih letnikov. Če imam prave informacije je to slednje celo prepovedano z nekimi pravilniki (zakoni?), a lepo vas prosim, za vaje v prvem letniku pa res ne potrebujem diplome, kaj šele doktorata... Pa tudi čisto razmetavanje z denarjem je, da se za opravljanje vaj plačuje polno mesto nekomu, ko pa je to lahko lepo pokrito s honorarnim delom...

7. problem
Namesto da bi si založniki v znanosti konkurirali za pridobitev najkvalitetnejših avtorskih del in se z avtorjem pogajali o njegovih pogojih objave, znanstveniki z že izdelanimi avtorskimi deli državo prosjačijo za sredstva, ki bodo omogočila zaslužek le tehničnim izvajalcem objave, saj večina z državnim denarjem subvencioniranih objav sploh ne vključuje honorarja za avtorja.
Možna rešitev
Država mora uzakoniti profesionalizacijo založnikov v znanosti, s čimer bodo avtorjem znanstvenih objav dejansko zagotovljene vse avtorske pravice. O objavah naj s svojim strokovnim aparatom odločajo založniki znanstvenih tiskov sami, ne država.

Tole pa mi je kot naravoslovki povsem tuje. Za objavljanje znanstvenih razprav še nikoli nisem prejela honorarja, pa tudi ne poznam nobene kolegice ali kolega, ki bi ga. Ne vem, kako je s tem med humanisti po svetu?

8. problem
Nacionalni bibliografski sistem COBISS zaradi avtomatizmov in kolofonskih formalizmov omogoča goljufije pri vrednotenju znanstvenih objav. Sistem SICRIS, ki spremlja reprezentativne objave znanstvenikov, omogoča "poznanstvenje" poljudnih, esejističnih, konfesionalnih, tehničnih idr. izdelkov. Kazalci o kvantiteti objav po sistematizaciji COBISS in točkovanju SICRIS so kvalitativno izenačili povsem neprimerljivo produkcijo. Neupoštevani so bistveni dosežki znanstvenega dela, ki niso le tiskane objave. Tu je še zbiranje citatov, ki niso v celoti sledljivi, seznami citiranosti pa so postali administrativni pogoj za pridobivanje projektov - kot da bi posamezen znanstvenik dejansko lahko imel popoln pregled nad tem, kdo ga doma in v svetu citira! V teh okoliščinah se kot vrhovni merilni instrument znanstvene uspešnosti v Sloveniji uveljavlja podatkovna baza korporacije ISI Thomson.
Možna rešitev
Vpeljati monitoring izdajateljev domačega znanstvenega tiska, da bodo svoje publikacije opremljali s kritičnim aparatom in jih strokovno neoporečno recenzirali. Osebe z licenco za vnos podatkov v COBISS se obvezno izobrazijo v teh merilih in zakonsko zavežejo, da jih bodo uveljavljale ne glede na morebitne pritiske avtorjev. Sistemi, kot so ISI Thompson, dobijo konsultativno, ne odločujočo vlogo. Po enakem zgledu lahko SICRIS postane praktičen nacionalni sistem spremljanja domačega znanstvenega tiska, ne pa izključno merilo kakovosti znanstvenega dela.

Ah to točkovanje in avtomatizmi. Mogoče se o tem razpišem kdaj drugič bolj na široko, a naj le rečem, da se mi pri teh Sicris točkah večkrat kar obrača. Ja, velikokrat bodo znanstvenice in znanstveniki, ki jih cenim, imeli višje točke, ampak premnogokrat pa ta sistem tako udari mimo, da res ne vem, kaj bi z njim...

9. problem
Anahrona delitev naravoslovje - družboslovje je v zadnjih letih povzročila celo uzakonjeno slabljenje družboslovne znanosti v prid tehnoloških. Naravoslovje diktira načela vrednotenja znanstvenega dela, ki so za epistemogeno znanost brez pomena. Umetno razločevanje in predpisano "pretakanje" med dvema sferama, tako med raziskovalno in pedagoško kot med naravoslovjem in družboslovjem, ki jih je v razmerah razvite znanstvene zavesti tako ali tako mogoče samo umetno razločevati, je recidiv predmoderne nazorskosti. Uveljavilo se je javno prepričanje, da je naravoslovje edina "prava" znanost. Epistemogena produkcija se ocenjuje z merilom števila objav tehničnih poročil, ki jih imajo naravoslovci in tehnologi na stotine in se jih enači z izvirnimi znanstvenimi članki. Slednjih najvidnejši družboslovci v svetu v vsem življenju realizirajo nekaj deset, tehničnih poročil o laboratorijskih eksperimentih pa praviloma ne objavljajo, saj jih praviloma ne izvajajo. Nepoznavanje in omalovaževanje družboslovnih teorij, tradicij in raziskovanja pri naravoslovcih je za znanost enako slabo kot nerazumevanje naravoslovnega početja pri družboslovcih.
Možna rešitev
Ker so poti komunikacije in proizvodnja znanja v znanostih različne - v naravoslovju in tehnologiji komunikacija poteka na ravni objavljanja tehničnih člankov o eksperimentalnih postopkih, v družboslovju pa s konferencami, zborniki, mednarodnimi projekti - je treba kot izvirno znanstveno delo pri enih in drugih ovrednotiti dejansko epistemogeno produkcijo, tj. produkcijo novih znanj, poti in načinov analiz in teoretskega modeliranja. Presoja znanstvene kvalitete mora biti vsebinska, ne le kvantitativna.

Tukaj si ne morem kaj, da me ne bi zbodlo tisto o tem, kako naravoslovci z lahkoto flancajo svoja tehnična poročila, v primerjavi z izvirnimi znanstvenimi deli. Pa kakšna tehnična poročila? O čem vendar govorijo ti trije? O tem, da družboslovci težje pišejo članke kot naravoslovci? To vendar le ne morem biti res, ali pač? Vsaj sodeč po opusu našega najbolj znanega družboslovca, Slavoja Žižka, število humanističnih izvirnih znanstvenih del (če ste seveda ena a liga svetovne humanistike) ni nekaj kar bi morali šteti na prste ene roke. Da sem bolj konkretna. Po sicrisu je S. Žižek v letih od 2003-2008 objavil 32 izvirnih znanstvenih člankov, 25 samostojnih znanstvenih sestavkov ali poglavij v monografijah in pa 90 znanstvenih monografij (predvidevam, da je tu precej prevodov istega dela v več jezikov, a nisem preverjela). Po drugi strani pa recimo trije avtorji Tez, Irena Šumi, Cirila Toplak in Damir Josipovič v vsej svoji znanstveni karieri zberejo skupaj le 27 izvirnih znanstvenih člankov... (da bom bolj natančna, Irena Šumi od l. 1987 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 11; Cirila Toplak od l. 1995 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 8; Damir Josipovič, od l. 2001 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 8)

Poročilo o R&D v Sloveniji

Kot del EU projekta BIS-RTD (pred kratkim izbran kot referenčni projekt Evropske komisije) lahko najdemo tole poročilo o R&D v Sloveniji
http://www.bis-rtd.net/documents/D2-3/Country_Report_Slovenia.pdf

Glede na to, da je koordinator ARRS lahko predvidevam, da ARRS tudi stoji za poročilom (čeprav avtorja ni zapisanega). Nekaj zanimivosti:

• str. 7 kaže Tabelo z deležom financiranja R&D. Številka za 2005 (1.49%BDP) je večja, kot jo navaja EC v svojem Key Figures dokumentu (1.22%) Tudi "According to the most recent official data, the GDP share of gross domestic expenditure on R&D for 2003 and 2004 decreased compared to the previous years to 1.32% (2003) and 1.45% (2004) (RP, 2006)."
• str.13 kaže grafikon po katerem je bil vrh števila mladih raziskovalcev l. 1990 (okoli 1600), sedaj jih je okoli 1200
• str.16 kaže grafikon ARRS proračuna. ARRS nameni trikrat več denarja za vzdrževanje COBISS sistema kot za mednarodno sodelovanje! Denar za mednarodno sodelovanje poleg tega z leti upada ...
• str 22 :" Via SRA web page all data about financing research are available up-to date. All transactions are publicly available in a real time." Je to res? Kje?
• str 23. o R&D presence in the media (print, radio, TV, internet): "Due to the fact that science is not one of the most interesting topics for the broad public the appearance of the R&D topics is somehow limited." Žalostno je, da se celo ARRS zdi znanost nezanimiva. Na to lahko odgovorim le z besedami urednika New Scientist: "Science is interesting.
  If you don't think so then f**k you."