Profesorica slovenskega porekla je university lecturer na University of Cambridge, v skupini za umetno intiligenco. Jamnikova je končala mednarodno gimnazijo v Devinu, nato diplomirala iz matematike in računalništva na Trent University v Kanadi, končala magisterij iz računalništva na Cambridgeu ter doktorirala l. 1998 na University of Edinburgh iz umetne intiligence.
Zanimiva je njena izjava, kako pritegniti več slovenskih znanstvenih gastarbajtarjev v Slovenijo:
"odpravit birokracijske ovire (kot naprimer nostrifikacija), potem odprtost prijavljanja za službe, da so res dostopne vsem, ter da se aktivno išče slovenske strokovnjake po svetu (headhunting) in se jim ponudi pogoje, ki se jih ne da zavrnit."
Recept je enostaven, upam, da se prelije tudi v kakšen program strank za jesenske volitve! Prva dva koraka sploh ne zahtevata nikakršnih sredstev, drugi pa bi že pomenil namesto metanja polen pod noge nekaj aktivne politike. Sploh je pojem nostrifikacije nekaj, kar težko razumem. Sama v več službovanjih v tujini nisem imela nikakršnih problemov s takšnimi birokratizmi. Doktorat pač velja kot doktorat ljubljanske univerze (kjer sem pač doktorirala), v tujini pa me niso jemali v službo zaradi njega, temveč zaradi znanja. Ravno tako bi moralo biti v Sloveniji. Formalni kriteriji so nekaj drugega, kar je relativno lahko zadostiti (recimo doktorat neke univerze), zaposluje pa se ljudi zaradi njihovega znanja, ali tega kar so v znanosti dosegli. Torej CUT THE RED TAPE!!!
Objave
Zivjo Alma,
OdgovoriIzbrišiTole pa moram pokomentirat in deliti mojo osebno izkusnjo. Ni res, da slovenski znanstveniki iz tujine ne bi zeleli priti v Slovenijo. Mnogo jih je skusalo, pa niso uspeli!
Leta 2002 sem koncal doktorat na Ljubljanski univerzi in sem bil tudi
mladi raziskovalec na Institutu Jozef Stefan. Ko sem koncal doktorat,
pa ni bilo vec prostora zame v Sloveniji. Ce nisi vsec seniornemu
profesorju, se ti slabo pise! Po koncanem podoktorskem izobrazevanju v
ZDA sem se vrnil za leto dni domov v Slovenijo, ampak spet nisem dobil
sluzbe v slovenski znanosti: niti na institutu, niti na Univerzi. Pa
sem se prijavil za profesorja v Ameriki in dobil mesto na ugledni
ameriski univerzi Rutgers (na lestvici med 50 najbolsih, v fiziki celo
med 10 najboljsih). V Ameriki stejejo samo znanstveni dosezki in
kvaliteta znanstvenega dela. V Sloveniji steje vse ostalo (sorodstvene
povezave, druzinski prijatelji, vsecnost in ugajanje
profesorju,....). Tudi ko sem ze nekaj let ucil v Ameriki, sem se
zmeraj upal, da se bom nekoc vrnil domov. Tezko je imigrirati pri
tridesetih in zaceti zivljenje znova. Brez uspeha! Na Ljubljanski
univerzi nisem bil izbran niti za asistenta. Sem se prijavil tudi na
razpis za ucitelja in sem bil gladko zavrnjen. Delezen sem bil celo
posmehovanja, ces, toliko kandidatov caka v vrsti za tole mesto, ti pa
mislis, da bos uspel iz tujine.
Lansko poletje sem bil na dopustu v Sloveniji in sem se zelel
pogovoriti z dekanom. Niti minutke casa ni imel zame. To je v Ameriki
nepredstavljivo. Pogovarjal sem se z vsemi vodilnimi na nasi
univerzi. In tudi na drugih uglednih univerzah nisem imel nikoli
tezav. Ko sem rabil priporocila za nek projekt pred nekaj meseci, sem
napisal elektronsko pismo vodjem odsekov na nekaj najboljsih univerzah
v Ameriki. V manj kot pol ure sem dobil odgovor z vseh univerz. Vsi
odgovori so bili jasni. Vecina je odgovorila pozitivno, nekateri pa so
jasno odklonili, ker me ne poznajo zadosti dobro.
Letos sem se prijavil na razpis ARRS in sem bil zavrnjen v prvem
krogu. Zbral sem zelo majhno stevilo tock iz citatov in objav, in
pravtako zelo nizko oceno za pomembnost raziskav. Oboje je zelo lahko
razumeti: Nature in Science, ki sem ju objavil lansko leto, stejeta
manj kot obskurni clanek v obskurni reviji (ce je en sam
avtor). Citati se sestevajo iz vseh preteklih objav in seveda pred
pokojem najbrz povprecen raziskovalec nabere zadosti vec citatov, kot
jih ima nek dober raziskovalec v prvih letih delovanja. Se posebej ce
upostevamo, da je ponavadi stevilo citatov visoko citiranih del veckra
porazdeljeno eksponentno. Ocena uporabnosti raziskav pa je zelo
odvisna od tega, kdo je to oceno podal. Skoraj gotovo je ocenjeval
nekdo, ki nima nikakrsnih objav s tega podrocja in tega podrocja ne
razume. Kako bi si sicer lahko razlozil dejstvo, da je NSF (National
Science Foundation) skoraj identicen projekt ocenil z najvisjimi
moznimi ocenami.
Se zmeraj si zelim vrnitve, kot mnogi moji kolegi po svetu. In ne
zelim si nikakrsnih privilegijev ali visokih plac. Slovenski
znanstveniki zivijo zelo dobro in se nimajo kaj pritozevati. V Ameriki
so place mnogo visje, ampak ne verjamem, da je zivljenski standard kaj
boljsi. Na kratko, ni problem v denarju. Problem je v tistih ljudeh,
ki so na vodilnih mestih v Slovenski znanosti in si ne zelijo
sprememb, ker jim ne bi prinesle nic kaj dobrega.
Ej, strelec, želim ti, da se ti bo na koncu uspelo vrnit. Poleg tega da je tale tvoja zgodba žalostna zate osebno, je žalostna tudi za našo ljubo državico. in žalostno je, da se tako zapečkarsko obnašajo visoko izobraženi ljudje a-la dekan ...
OdgovoriIzbrišiverjetno je vsem jasno, da se ljudi ne da preprosto spremenit, ne da bi sistem obrnili na glavo (sploh pa ne ljudi na vodilnih mestih, kjer jim ni nič hudega). obračanje sistema na glavo pa se mi spet ne bi zdelo konstruktivno, saj trenutni sistem kljub vsemu ni povsem gnil (npr. izobrazbo, zaradi katere so te v Ameriki sprejeli, si dobil ravno v tem sistemu). Vidim pa eno rešitev: država naj končno da več denarja za R&D&visoko šolstvo. In velik del tega novega denarja naj gre takim, kot si ti (in ne regionalnim univerzam!). To je edini način, da se stare sile ne bodo čutile preveč ogrožene in bodo spremembe (=tvojo vrnitev) požegnale... Upam, da glede tega nisem preveč naiven in da si ne bodo viška denarja stare sile lepo razdelile med sabo, spremenilo pa se ne bo nič. Ampak kolikor te stare sile poznam, večinoma le niso tako pogoltne in hudobne, le za svoje službe se bojijo (kar je čisto človeško).
v vsakem primeru pa: strelec, vso srečo!