Mladi znanstveniki v Sloveniji - preživeti ali uspeti?

Revija Ampak je v novi rubriki Perspektive začela objavljati pogovore z znanstveniki in znanstvenicami mlajše generacije. Tina Bilban in Anže Županič sta se v februarski številki pogovarjala z dr. Mojco Pavlin iz Laboratorija za Biokibernetiko Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Nekaj misli iz intervjuja:

• Trenutni sistem avtomatično daje prednost tistim, ki so že na obstoječih pozicijah, pri tem pa, namesto da bi pripomogel k prepoznavnosti mladih, slednje naravnost prisili, da sprejmejo podrejene vloge, kjer svoje znanje in ime prodajajo v zameno za zaposlitev.
• Vprašanje, kdaj bomo dohiteli nivo znanstvenega raziskovanja v tujini, je povezano z vprašanjem, kdaj bomo dali mladim enake možnosti, kot jih imajo v tujini. Vsakič, ko spreminjamo sistem, izumljamo nekaj novega. Če pa bi se ozrli po državah, kot so Francija, Nemčija ali Velika Britanija, bi videli, da imajo (v sicer starih sistemih) mladi boljše možnosti. Zelo pomemben del nemškega sistema je, na primer, odprtost mest; učiteljska mesta na vseh univerzah so popolnoma odprta za vse, ni nepotizma, pri nas pa vnos nove energije skorajda ni mogoč. Pri subjektivni izbiri kvaliteta in potencial običajno nista na prvem mestu. Prav tako je v sedanjem sistemu običajno potrebno dolgotrajno vztrajanje na istem mestu ter čakanje na izpraznjeno profesorsko mesto, kar mnogokrat odžene ravno ambiciozne ljudi z energijo, vizijo in znanjem. V sedanjem zaprtem sistemu se izgublja kvaliteta.
• Denarja je verjetno celo dovolj, mest je dovolj, samo vse se drži v enem zaprtem krogu ljudi. Zadržuje se obstoječe pozicije, medtem ko se zahteve za prodor mladih v te kroge ves čas povečujejo, predvsem pa niso objektivne in odprte. Absolutno noben položaj ne bi smel biti časovno neomejen, predvsem pa ne mesto na univerzi, kjer se pričakuje, da boš imel vsak dan dovolj energije tako za pedagoško delo z mladimi kot za raziskave. Ko dobiš dosmrtno mesto, ti lahko motivacija močno upade brez posledic. O tem pa odločajo predvsem tisti, ki so na teh mestih.
• Na srečo veliko mladih vztraja in stvari se počasi postavljajo na bolje, počasi se teži k bolj objektivnim kriterijem. V primerjavi s prejšnjim sistemom je konkurenca danes hujša, kar tudi vrši pritisk na mlajše generacije, da težijo k večji kreativnosti, ambicioznosti. Če si danes pasiven, zate ni veliko možnosti. Za znanost je pozitivna tudi integracija v Evropo, saj ob primerjavi s tujino vidimo, da lahko še veliko naredimo in da zato niso potrebne nasilne spremembe, temveč predvsem smiselno organizirano prehodno obdobje. Zdi se mi, da število mladih dobrih znanstvenikov ni preveliko za obstoječa mesta, za najboljše je prostor in so možnosti. Slovenija takšno strukturo znanstvenikov lahko vzdržuje tudi zaradi vedno večjih povezav med gospodarstvom in znanostjo. Direkten pritisk na kvaliteto je v okviru gospodarstva večji, kar je zelo dobra možnost za mlade, ki tako lažje prodrejo v sistem.