Hiša brez temeljev

Kolegice iz Slovenije so me opozorile, da moram omeniti tudi drugi članek iz minulega sobotnega Dnevnika (sobota, 09.02.2008), ki se ukvarja s stanjem v slovenski akademski sferi. Avtor, dr. Jaro Berce, profesor na FDV, Univerze v Ljubljani, v članku opozori kar na nekaj zanimivih stranpoti slovenskega akademja. Tako na primer zapiše:

Večina novejših članic (Slovaška, Madžarska itd.) si je v Bruslju izborila dvojni tip obračunavanja delovnih ur. Prve, vrednotene doma, so nizke, druge, ko delaš pri evropskih projektih, pa so evropske, oziroma tri- do petkrat višje kot slovenske. Zato prijavljamo veliko število ur, a kaj, ko je letna kvota ur (FTE - full time equivalent) predpisana za vsakega znanstvenika in potem mašimo s študenti, asistenti ipd., da dobimo več sredstev. Tuji partnerji pri skupnih projektih pa se čudijo, zakaj vendarle potrebujemo toliko ur za znanstvenoraziskovalno delo.

Sama se tega dejstva nisem zavedala, a me je prav zbodlo v srce. Zakaj je slovensko delo manj vredno od Bruseljskega? In kako naj potem na evropski denar pričakujemo, da bomo koga privabili v Slovenijo, če bo za isti FTE manj plačan? To mi potem tudi pojasni naslednji paradoks, ki sem ga slišala od kolegic v Sloveniji: če po EU networkih pridejo v Slovenijo na nekajmesečno izpopolnjevanje doktorski študentje, so ti bolje plačani kot pa Marie Curie podoktoranti, ki pridejo v Slovenijo, pa tudi bolje plačani kot naši redni profesorji. Ah, ta stranpota evropske slovenskosti...

Pa še: Pogosto je slišati, da nimamo inovacij! Podatki Eurostata za Slovenijo v letu 2003 navajajo, da imamo približno 50 patentnih prijav na milijon prebivalcev, kar pomeni, da za tri- in večkrat zaostajamo za EU-25, ZDA in Japonsko. Že vrabci na strehi pa čivkajo, da konkurenčnost našega gospodarstva pada, saj je ustvarjena bruto dodana vrednost na določenih področjih od 1,4- do več kot trikrat nižja od tiste v Nemčiji, na Irskem ali na primer Finskem.

Grozljivo! Tudi to se sklada s tem, kar mi pripovedujejo moje zveze. V veliko bolj propulzivnih in inovativnih državah je utrip v akademski sferi povsem drugačen od tega v Sloveniji. Ukvarjati se z uporabnimi stvarmi ni nikakršen tabu, poleg tega je razmišljanje o tem, kako zaslužiti s svojim znanjem na trgu nekaj povsem običajnega. Pri nas pa iz vse preveč koncev slišim, kako se marsikdo od stare garde le trudi izigrati sistem, ne pa uspeti na trgu...

Za konec pa še ta izsek iz razmišljanja prof. Berceta: Med akademiki pa je tudi povsem jasna slika o tem, kakšna trnova pot čaka tistega, ki se jim želi pridružiti. Proces pridobivanja naziva vzame veliko časa in načne kar nekaj živcev. Kljub številnim letom delovnih izkušenj v gospodarstvu ali državni upravi, kljub številnim mednarodnim citatom, "sme" posameznik zaprositi zgolj za začetno stopničko v akademski karieri, torej tisto, za katero zaprosi tudi tisti študent, ki je pravkar zapustil šolske klopi. In seveda je temu primerna tudi plača! Izkušnje in uveljavljenost v lastni stroki očitno ne štejejo nič! Torej besede sošolca, ki sem jih navedel v uvodu, ne le držijo, še več, so pravilo, ki velja: "Praksa na univerzi ne šteje."