Devet tez o stanju slovenske znanosti

Od kolegic v Sloveniji sem izvedela, da je vsobotnem Dnevniku (sobota, 09.02.2008) skupina slovenski humanistov objavila članek z naslovom Devet tez o stanju slovenke znanosti. Avtorji so Irena Šumi, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za narodnostna vprašanja, Cirila Toplak, docentka na FDV, Univerze v Ljubljani, in Damir Josipovič, raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja (podatki iz sicrisa).

Kot pravijo je besedilo "nastajalo več mesecev in v več fazah.... Upamo, da bo sestavek spodbudil prepotrebno javno razpravo in da bo ta razprava naše osnutke možnih rešitev dodelala." Saj marsikateri problem kar pravilno identificirajo, ampak pri rešitvah pa sem se včasih res kar držala za glavo. Spodaj sem prekopirala njihove teze in ponujene rešitve zraven pa dodala moje komentarje.

1. problem
Znanstveniki v Sloveniji so vpeti v obvezne kataložne sisteme. Država jim dodeljuje šifre raziskovalcev, vodi evidenco objav, predpisuje pogoje za licence in nazive, maksimalen obseg delovnih ur, dopušča petinski presežek od maksimalnih 1700 ur na drugi instituciji, uzakonja pravila in načine presoje vrednotenja rezultatov znanstvenega dela itd. Kljub temu, da so znanstveniki v raziskovalnih zavodih javni uslužbenci, jim država proračunski denar za raziskave prek razpisov razdeljuje tako, kot da gre za tržno konkuriranje za privatna sredstva. S tem je položaj raziskovalcev glede na položaj drugih javnih uslužbencev verjetno protiustaven. Nobena pravna varovalka, niti zaposlitev za nedoločen čas, ne preprečuje odpuščanja znanstvenikov, ki jim je poteklo projektno financiranje. Država se do znanstvenega polja obnaša kot muhast kapitalist. V vsakem razpisu javnih sredstev za znanost se uveljavljajo novi, arbitrarni pogoji
udeležbe.
Možna rešitev
Sprejeti novo zakonodajo ter strateške dokumente, ki bodo redefinirali status raziskovalcev in visokošolskih učiteljev. Sooblikuje naj jih znanstveno polje sámo in si določi pravila svojega dela tako, da bodo primerljiva z ureditvijo v drugih evropskih nacionalnih okoljih. Razpisno financiranje mora postati zgolj sredstvo za začetno financiranje mladih znanstvenikov ter instrument naročanja aplikativnega raziskovanja za potrebe naročnikov.

V tem, da se morajo raziskovalci vedno znova potrjevati, da dobijo potrebna sredstva za raziskave, se mi ne zdi nič narobe. Seveda je priročno, če ima človek vsaj del sredstev zagarantiranih tudi v sušnih letih, ko ne ustvari veliko, ali pa trči ob ustvarjalno oviro. Ampak po mojih izkušnjah iz bivanja v tujini in iz pogovorov s kolegicami po svetu je več kot očitno, da le boj na nož in bojazen nad tem, da obstaja resna izguba denarja pri naslednjem razpisu motivira ljudi, da kljub tenured pozicijam še vedno delajo na vse pretege. Poleg tega tudi ne bi le gledala proti Evropi ampak predvsem proti resnični znanstveni velesili - ZDA. Če hočemo dvigniti kvaliteto slovenske znanosti se pač moramo zgledovati in kopirati vzorce od prvega in najmočnejšega... Kar berem pod to prvo tezo pa mi vse preveč diši po upanju na podaljševanju socializma v naši akademski sferi...

2. problem
Trenutni sistem znanstvenike obravnava kot javne uslužbence in jim lestvično določa plače, enako kot državnim uradnikom. Vrhunski znanstvenik ne more preseči plače kariernega državnega uradnika. Začetnik z doktoratom dobi okoli 1000 evrov neto plače. Ob koncu kariere, po na primer 35 letih, lahko doseže največ 2300 evrov neto mesečne plače. Večina zlasti mladih znanstvenikov je leta in leta, tudi desetletje in več, zaposlenih za določen čas, pri čemer jim pogodbe nenehno podaljšujejo. Pogosto morajo ad hoc sprejemati raziskovalne zadolžitve, za katere niso specializirani, s čimer se jim dela karierna škoda. Na seznamih brezposelnih je ob vsakem času na desetine mladih doktorjev znanosti. Podaljševanje zaposlitve za določen čas je marsikje postalo instrument klientelizma, ki s kakovostjo dela mladega človeka nima nobene zveze. Za nedoločen čas zaposleni znanstveniki se otepajo pridobivanja projektov za lastno ustanovo, ker število projektov ne vpliva na rast njihovih dohodkov, temveč jim, nasprotno, znižuje dodeljena programska sredstva, delovno obremenitev, ki ni z ničimer plačana, pa zvišuje, zato dodatne plačane zaposlitve iščejo zunaj matične ustanove. Po drugi strani za določen čas zaposleni znanstveniki v strahu pred izgubo zaposlitve mnogokrat pristajajo na nečloveške delovne obremenitve.
Možna rešitev
Nujno uvesti normalnejša plačna razmerja. Doseči je treba bistveno večji razkorak med začetno in končno proračunsko zagotovljeno plačo kariernega znanstvenika v javnem zavodu. Mlade znanstvenike je po začetnem projektnem preizkusu treba vključevati v dolgoročne programe in jim že v izhodišču zagotoviti višjo plačo, s čimer bodo najsposobnejši in najbolj motivirani sploh stimulirani, da se bodo odločali za znanstveno kariero.

Ah, ja. Saj, višje plače bi radi imeli vsi. Ampak z 2300 evri na mesec se znanstveniki res ne bodo nikomur zasmilili. Tudi - v primerjavi s svetom plače slovenskih znanstvenikov niti niso tako slabe. To je deloma posledica tega, da so znanstveniki v Evropi dejansko precej slabo plačani glede na druge sektorje. V ZDA so tako recimo plače rednih profesorjev krepko višje kot kjerkoli v Evropi (z morebitno izjemo Švice). Okoli 100 tisoč dolarjev letne plače za rednega profesorja je po moji oceni neka taka normalna številka, odvisno zelo tudi od specializacije (ekonomisti so jasno bolje plačani, pa tudi computer scientists - univerze pač morajo tekmovati s trgom). A je razlika tudi ta, da so plače v precejšnji meri v ZDA stvar pogajanja. Tudi vsakoletna povišica je predmet evaluacije, pogajanj in primerna prikazanemu (kar tudi pojasni motivacijo Američanov, da izdajajo press release in pišejo poljudne članke). Da ne omenjam fenomenalnega sistema, po katerem so ameriški profesorji plačani le devet mesecev na leto za predavanja, medtem ko ostale tri mesece krijejo iz pridobljenih projektov. S tem je že tako avtomatično njihova plača podvžena trgu in sposobnosti nabiranja projektov.
Na kratko - v Sloveniji je največji problem uravnilovka pri plačah in ne sama višina povprečne znanstvene plače. Še večji problem je mogoče, da inštitucije ne morejo ponuditi večkratnika običajne plače za pridobitev izjemnega talenta iz tujine (če ne za stalnto, pa vsaj za določen čas). To poznajo celo v Nemčiji, ki je sicer zopet en primer povsem popredalčkanega sistema plač v javni sferi. A celo v njej si lahko izjemni posamezniki izposlujejo dvakrat večjo plačo od tiste po kolektivni pogodbi. Pri nas seveda ne...

3. problem
Ker naj bi si raziskovalec sam priskrbel vsa sredstva za svojo plačo, nobena znanstvenoraziskovalna ustanova ne more imeti smiselnega delovnega načrta, ker je ta odvisen od tega, kdo od zaposlenih bo na javnih razpisih pridobil denar za plačo in kdo ne. Sistem od znanstvenikov nato zahteva še, da finančna sredstva za svojo plačo obvezno pridobivajo še z domačega in tujega trga raziskovalnih storitev. Hkrati se preprečujejo, omejujejo, dodatno obdavčujejo avtorski honorarji ter drugi nadplačni dohodki iz teh tržnih sredstev, ki si jih raziskovalec priskrbi sam. Slovenija je v EU izposlovala ceno ure za projekte evropske komisije, ki je tudi do sedemkrat nižja od cene ure v drugih članicah. Programske skupine ne delujejo kot hkratni sistem stabilnejšega financiranja raziskovalcev in dolgoročni znanstveni načrt ustanov, ker raziskovalci v finančno podhranjenih programih ne morejo realizirati programskih ciljev, saj morajo nenehno loviti dodatne projektne denarje.
Možna rešitev
Dolgoročno stabilno osnovno financiranje javnih zavodov in vrnitev pristojnosti za načrt znanstvenega raziskovanja pristojnim. Ves denar za najmanj dveletni načrt znanstvenega raziskovanja se zavodom nakaže vnaprej, sprejete načrte pa se financira v celoti. Potem šele je mogoče delo načrtovati, uveljaviti smiselne sisteme vrednotenja znanstvenih rezultatov in imeti kadrovsko politiko, kakor tudi investirati v kvalitetno opremo. Raziskovalci bi morali biti dostojno osnovno financirani. Če pridobijo dodatne projekte, naj se jim plača v skladu s pridobljenimi sredstvi proporcionalno poviša, ne pa, da plača ostaja enaka. Odpraviti je treba napredovanje v plačne razrede in ga preliti v potencialno pridobivanje bistveno višjih in neomejenih sredstev za plače, če so ta pridobljena neposredno s trga.

Hm, neomejene plače? Pa saj to lahko dosežete že sedaj, če odprete firmo...

4. problem
Številna vodstva znanstvenoraziskovalnih ustanov so prisiljena v vlogo kriznih upraviteljev, ki jih ne vodi znanstvenoraziskovalni interes in program raziskovanja, temveč imperativ pridobivanja raziskovalnega denarja. Krizni menedžment se vrši uravnilovsko, kar pomeni, da se v pomanjkanju sredstev za plače te znižajo proporcionalno vsem raziskovalcem, ne glede na to, ali posamezniki na trgu pridobijo zadostna sredstva. Hkrati se dogaja, da se ob tem administrativnemu osebju povišujejo dohodki, da bi se jih stimuliralo za storitve, za katere se denar še vedno odvaja iz sredstev za raziskovalce, ali pa se administrativno osebje zaradi naraščajoče birokracije celo dodatno zaposluje. Ne le direktor, temveč tudi strokovni in upravni organi, znanstveni svet, senat, upravitelji znanstvenoraziskovalnih ustanov so ogroženi v temeljnem smislu svojih funkcij, tj. načrtovanju znanstvenega dela, upravljanju delovnega procesa in sredstev. V takih razmerah se oblikujejo neformalne medinstitucionalne navezave, ki znanstvene institucije privatizirajo ter izigravajo pravni in davčni sistem za maksimiranje zaslužkov. Visokošolski pedagogi in raziskovalci delajo praktično brez ustreznega podpornega osebja, tj. strokovnih asistentov, administrativni delavci pa so marsikje sčasoma tiho prekvalificirani v strokovne sodelavce.
Možna rešitev
Direktorji javnih znanstvenoraziskovalnih zavodov morajo biti osebe, ki so propulzivni znanstveniki s prepričljivim strokovnim načrtom vodenja ustanove. Strokovni in upravni organi morajo o programu suvereno in avtonomno odločati brez pokroviteljstva države. Direktorju je treba zagotoviti možnost, da ni le upravljalec, ampak tudi znanstveni in strokovni vodja dela v svojem mandatu. Uvesti je treba sistem visoko izobraženih strokovnih asistentov, ki niso pod pritiskom znanstvene habilitacije, ampak delajo na sistemiziranih delovnih mestih kot strokovna podpora znanstvenemu delu. Prava pot h konkurenčnosti in pretakanju znanja sta lojalnost matični ustanovi in konkurenčna klavzula, ki se mora tudi dejansko spoštovati.

No, o tem pa res ne vem, kaj naj si mislim. Sistem visoko izobraženih strokovnih asistentov, ki niso pod pritiskom znanstvene habilitacije...? Kaj točno to pomeni? Da ima vsak znanstvenih svojo znanstveno tajnico? Pa saj to si lahko privoščijo le bigshots na Harvardu...

5. problem
Čeprav imajo univerzitetni pedagogi v primerjavi s polno zaposlenimi raziskovalci neprimerno bolj zavarovan položaj, saj jim država brez razpisov financira od 80 do 100 odstotkov pedagoških programov, se jih na drugi strani znanstveno pravzaprav onemogoča, saj imajo za raziskovanje "na voljo" le 20 odstotkov plače, za ta delež pa si morajo dodatna sredstva zagotoviti sami. Institut sobotnega leta, ki velja v vsem svetu, v Sloveniji ni uveljavljen.
Možna rešitev
Pogajalci, ki med socialnimi partnerji zastopajo znanost, morajo v svoje zahteve vključiti tudi delovne pogoje in obremenitve. Poleg sindikatov mora znanstveno polje zastopati tudi reprezentanca univerzitetnih pedagogov in polno zaposlenih raziskovalcev, ker so klasična sindikalna načela za sodobno znanstveno polje zastarela.

Bravo! To je res ena neverjetnosti Slovenije. Ne pozna sobotnega leta!!!! In potem se čudimo, da ne moremo parirati svetu v znanosti. Dajte nam vsaj osnovne primerljive možnosti, pa bomo videli!

6. problem
Pedagoški in raziskovalni naslovi so med seboj enosmerno neprehodni. Univerzitetni naslov je hkrati pedagoški in raziskovalen, raziskovalni naslov pa ne vsebuje pedagoške licence, čeprav med izvolitvenimi pogoji in postopki ni bistvene razlike. Kvalitativno prekoračenje pogojev za naslov in "preskakovanje" naslovov pred zapovedanim časom se načelno omejujeta, s čimer je onemogočena meritokracija. Znanstveniki zaradi prepovedi "preskakovanja" niso stimulirani za vrhunske dosežke, saj se jim preprosto ne splačajo. V opisanih razmerah se je v javnosti, pa tudi med raziskovalci samimi, uveljavil predsodek, da je biti univerzitetni pedagog "več" kot biti polno zaposlen raziskovalec. Merila za izvolitve, ki jih prav tako regulira država, se očitno ne upoštevajo dosledno, saj v istih naslovih najdemo ljudi z zelo različno kvaliteto in kvantiteto referenc. V slovenski znanosti je administrativno oteženo redno zaposlovanje tujih državljanov.
Možna rešitev
Odprava časovnih omejitev za napredovanje, obvezno preverjanje pedagoških znanj za predavatelje. Uvedba enotnega sistema podeljevanja nazivov pri neodvisni javni agenciji, ki naj zagotavlja uresničevanje enotnih načel vrednotenja znanstvenih dosežkov, za kar pa zavodom ni treba posebej plačevati. Inštituti morajo zaposlovati vrhunske znanstvenike, ki imajo 24 ur časa za raziskovalno delo in morda tudi nimajo pedagoških ambicij. Po drugi strani naj se ustrezno ceni tudi delo odličnih pedagogov, ki jih je nesmiselno siliti v raziskovanje. Tudi v glasbi, na primer, skladateljev ne silijo, da koncertirajo, ne poustvarjalcev, da skladajo!

Ja, to čakanje na napredovanje je le še en način kako zamoriti mlade navdušence. Mladi ne dobijo priložnosti tako dolgo, da že čisto pregorijo od čakanja, potem pa se jim tako ali tako nič več ne da. Sistem kot je vzpostavljen v Sloveniji ima tudi kar nekaj nelogičnosti. Poznam na primer primer kolegice, ki je presedlala iz inštituta na univerzo, pa se ji je znižala plača, čeprav je šla iz istega naziva v isti (ekvivalenten) naziv. Razlog je bil dvojen - ker si na inštitutu dodeljujejo neke faktorje uspešnosti (ok, to še nekako sprejmem), pa tudi zato, ker so ji na univerzi šteli, kot da je prvič voljena v dotični naziv (čeprav je bila voljena tako na inštitutu kot na univerzi že dvakrat, a seveda takrat še ni bila 100% na univerzi, temveč je učila honorarno - čudna so pota Slovenstva...)
Naj tu dodam še eno - da imamo na asistenstkih mestih ljudi stare več kot trideset let z doktorati pa celo docentskimi nazivi je povsem nezvdržno in totalna potrata talenta. Vaje bi morali outsourcati podiplomskim študentom kot na vsaki normalno delujoči univerzi, če ne kar študentom zadnjih letnikov. Če imam prave informacije je to slednje celo prepovedano z nekimi pravilniki (zakoni?), a lepo vas prosim, za vaje v prvem letniku pa res ne potrebujem diplome, kaj šele doktorata... Pa tudi čisto razmetavanje z denarjem je, da se za opravljanje vaj plačuje polno mesto nekomu, ko pa je to lahko lepo pokrito s honorarnim delom...

7. problem
Namesto da bi si založniki v znanosti konkurirali za pridobitev najkvalitetnejših avtorskih del in se z avtorjem pogajali o njegovih pogojih objave, znanstveniki z že izdelanimi avtorskimi deli državo prosjačijo za sredstva, ki bodo omogočila zaslužek le tehničnim izvajalcem objave, saj večina z državnim denarjem subvencioniranih objav sploh ne vključuje honorarja za avtorja.
Možna rešitev
Država mora uzakoniti profesionalizacijo založnikov v znanosti, s čimer bodo avtorjem znanstvenih objav dejansko zagotovljene vse avtorske pravice. O objavah naj s svojim strokovnim aparatom odločajo založniki znanstvenih tiskov sami, ne država.

Tole pa mi je kot naravoslovki povsem tuje. Za objavljanje znanstvenih razprav še nikoli nisem prejela honorarja, pa tudi ne poznam nobene kolegice ali kolega, ki bi ga. Ne vem, kako je s tem med humanisti po svetu?

8. problem
Nacionalni bibliografski sistem COBISS zaradi avtomatizmov in kolofonskih formalizmov omogoča goljufije pri vrednotenju znanstvenih objav. Sistem SICRIS, ki spremlja reprezentativne objave znanstvenikov, omogoča "poznanstvenje" poljudnih, esejističnih, konfesionalnih, tehničnih idr. izdelkov. Kazalci o kvantiteti objav po sistematizaciji COBISS in točkovanju SICRIS so kvalitativno izenačili povsem neprimerljivo produkcijo. Neupoštevani so bistveni dosežki znanstvenega dela, ki niso le tiskane objave. Tu je še zbiranje citatov, ki niso v celoti sledljivi, seznami citiranosti pa so postali administrativni pogoj za pridobivanje projektov - kot da bi posamezen znanstvenik dejansko lahko imel popoln pregled nad tem, kdo ga doma in v svetu citira! V teh okoliščinah se kot vrhovni merilni instrument znanstvene uspešnosti v Sloveniji uveljavlja podatkovna baza korporacije ISI Thomson.
Možna rešitev
Vpeljati monitoring izdajateljev domačega znanstvenega tiska, da bodo svoje publikacije opremljali s kritičnim aparatom in jih strokovno neoporečno recenzirali. Osebe z licenco za vnos podatkov v COBISS se obvezno izobrazijo v teh merilih in zakonsko zavežejo, da jih bodo uveljavljale ne glede na morebitne pritiske avtorjev. Sistemi, kot so ISI Thompson, dobijo konsultativno, ne odločujočo vlogo. Po enakem zgledu lahko SICRIS postane praktičen nacionalni sistem spremljanja domačega znanstvenega tiska, ne pa izključno merilo kakovosti znanstvenega dela.

Ah to točkovanje in avtomatizmi. Mogoče se o tem razpišem kdaj drugič bolj na široko, a naj le rečem, da se mi pri teh Sicris točkah večkrat kar obrača. Ja, velikokrat bodo znanstvenice in znanstveniki, ki jih cenim, imeli višje točke, ampak premnogokrat pa ta sistem tako udari mimo, da res ne vem, kaj bi z njim...

9. problem
Anahrona delitev naravoslovje - družboslovje je v zadnjih letih povzročila celo uzakonjeno slabljenje družboslovne znanosti v prid tehnoloških. Naravoslovje diktira načela vrednotenja znanstvenega dela, ki so za epistemogeno znanost brez pomena. Umetno razločevanje in predpisano "pretakanje" med dvema sferama, tako med raziskovalno in pedagoško kot med naravoslovjem in družboslovjem, ki jih je v razmerah razvite znanstvene zavesti tako ali tako mogoče samo umetno razločevati, je recidiv predmoderne nazorskosti. Uveljavilo se je javno prepričanje, da je naravoslovje edina "prava" znanost. Epistemogena produkcija se ocenjuje z merilom števila objav tehničnih poročil, ki jih imajo naravoslovci in tehnologi na stotine in se jih enači z izvirnimi znanstvenimi članki. Slednjih najvidnejši družboslovci v svetu v vsem življenju realizirajo nekaj deset, tehničnih poročil o laboratorijskih eksperimentih pa praviloma ne objavljajo, saj jih praviloma ne izvajajo. Nepoznavanje in omalovaževanje družboslovnih teorij, tradicij in raziskovanja pri naravoslovcih je za znanost enako slabo kot nerazumevanje naravoslovnega početja pri družboslovcih.
Možna rešitev
Ker so poti komunikacije in proizvodnja znanja v znanostih različne - v naravoslovju in tehnologiji komunikacija poteka na ravni objavljanja tehničnih člankov o eksperimentalnih postopkih, v družboslovju pa s konferencami, zborniki, mednarodnimi projekti - je treba kot izvirno znanstveno delo pri enih in drugih ovrednotiti dejansko epistemogeno produkcijo, tj. produkcijo novih znanj, poti in načinov analiz in teoretskega modeliranja. Presoja znanstvene kvalitete mora biti vsebinska, ne le kvantitativna.

Tukaj si ne morem kaj, da me ne bi zbodlo tisto o tem, kako naravoslovci z lahkoto flancajo svoja tehnična poročila, v primerjavi z izvirnimi znanstvenimi deli. Pa kakšna tehnična poročila? O čem vendar govorijo ti trije? O tem, da družboslovci težje pišejo članke kot naravoslovci? To vendar le ne morem biti res, ali pač? Vsaj sodeč po opusu našega najbolj znanega družboslovca, Slavoja Žižka, število humanističnih izvirnih znanstvenih del (če ste seveda ena a liga svetovne humanistike) ni nekaj kar bi morali šteti na prste ene roke. Da sem bolj konkretna. Po sicrisu je S. Žižek v letih od 2003-2008 objavil 32 izvirnih znanstvenih člankov, 25 samostojnih znanstvenih sestavkov ali poglavij v monografijah in pa 90 znanstvenih monografij (predvidevam, da je tu precej prevodov istega dela v več jezikov, a nisem preverjela). Po drugi strani pa recimo trije avtorji Tez, Irena Šumi, Cirila Toplak in Damir Josipovič v vsej svoji znanstveni karieri zberejo skupaj le 27 izvirnih znanstvenih člankov... (da bom bolj natančna, Irena Šumi od l. 1987 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 11; Cirila Toplak od l. 1995 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 8; Damir Josipovič, od l. 2001 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 8)