Plače učiteljskih asistentov

Nova plačna reforma je poleg hude krvi med medicinskimi sestrami, vojaki, bibliotekarji, prinesla veselo vzdušje tudi na univerze. Že pred mesecem dni so me kolegice iz Slovenije obvestile, da v "bazi" naravnost vre. Za kaj gre? Univerze v Sloveniji, no vsaj Univerza v Ljubljani ima prijetno navado, da je ogromna množica habilitiranih docentov, pa tudi kar nekaj izrednih profesorjev, ki učijo, so mentorji in tako naprej - na "asistentskih mestih". Poleg asistentskih mest namreč obstajajo tudi učiteljska mesta, kjer sedijo "ta zaresni" profesorji in profesorice. Razlik v delu med "pravimi" in "nepravimi" profesorji je bolj malo, je pa zato velika razlika v denarnici. To je postalo še posebno očitno z novo plačno reformo, kjer so se plače (ali vsaj plačni razredi) poenotili med različnimi inštitucijami. Tako je npr. docent na asistentskem mestu sedaj na delovnem mestu asistenta z nazivom asistent z doktoratom, ki prinese plačni razred od 36 do 41. Visokošolski učitelj -docent, je nasprotno v plačnih razredih od 43 do 48. Še bolj zabavno pa je, da je asistent z doktoratom na institutu v razredih od 36 do 46, medtem ko je znanstveni sodelavec (ekvivalent docenta) v razredih od 43 do 53.

Vrhunec godlje je, da recimo imam kolegico, ki je na institutu znanstvena sodelavka, na univerzi pa docentka -seveda za oboje so enaki ali vsaj podobni pogoji za izvolitev. A glej ga zlomka. Na institutu je razporejena v 43. razred, na univerzi pa v 36 (prispevek mesta asistenta). Shizofreno, kajne?

Pa, da ne boste mislili, da so "asistentje" samo nekakšni luzerji. Med njimi je kar veliko ljudi svetovnega formata. Le čakamo lahko, kdaj jih bo svet dokončno posrkal iz Slovenije...

Znanost na študentski areni

Danes bo v organizaciji Slovenske znanstvene fundacije potekala na Študentski areni okrogla miza z naslovom Raziskovalci v Sloveniji pred izzivi jutrišnjega dne. Spodnji tekst pove, kaj od okrogle mize pričakuje moderator, dr. Edvard Kobal, direktor Slovenske znanstvene fundacije

Gostje okrogle mize bodo v uvodnem delu opredelili podobo raziskovalk in raziskovalcev v slovenski družbi. Posebno pozornost bodo namenili optimizmu oz. pesimizmu med kolegi ter opredelili vzroke za prevladujoče stanje. Prav tako bodo razpravljali o nujnosti vzpostavitve družini prijazne atmosfere za raziskovalce in podali svoja stališča o možnostih, ki jih imajo ženske in moški za znanstveno življenjsko pot. V sklepnem delu bodo predstavili svoje poglede na notranjo in zunanjo mobilnost raziskovalcev ter na etičnost pri raziskovalnem delovanju.

Želim si, da bi bilo predvsem govora o optimizmu, a bojim se, da brez pesimizma ne bo šlo, če bo le kaj realizma prisotnega v razpravi... :-)

ERC granti Sloveniji niso usojeni

Koncno sem se vrnila iz dolgih in zasluznih delovnih pocitnic. Potem, ko sem se celo poletje pridno ukvarjala z znanostjo, pisala clanke in hodila po konferencah, se tako lahko zopet vrnem k prebiranju kosti, ki mi jih nastavlja slovenska znanost.

Prvo, kar mi je ob prihodu v ljubi mi domek padlo v oci je bilo obvestilo s stranikolegic iz Slovenije, da je ERC ze pred vec kot mesecem dni oznanil rezultate za
Advanced Grants. Med dobitniki ni nikogar iz Slovenije. Ob toliksnem tarnanjem nad mlado znanstveno generacijo v Sloveniji, ki ni bila uspesna pri prvem razpisu za Starting Grants, tokrat niti glasu v dnevnem casopisju o sedanjem fiasku? No, pa kdo bi se ukvarjal s tovrstnimi drobnarijami, ko pa vendar Patrije vabijo na ljudsko veselico.

Rezultati so na voljo na
http://erc.europa.eu/pdf/AdG1_ListPE_2008-07-31final.pdf

Data mining v Financah

Casnik Finance pod naslovom Lažje do tujih kot domačih naročnikov znanosti pise o centru za prenos znanja na Institutu Jozef Stefan. Center vodijo Marko Grobelnik (z odseka E9 za intiligentne sisteme na IJS), Mitja Jermol (center za prenos znanja) in Dunja Mladenič (osek E8 za tehnologije znanja - rudarjenje podatkov in podobno). Clanek v Financah govori predvsem o tem, da raziskovalci na IJS lazje pridobivajo narocnike iz tujine kot iz Slovenije, kar naj bi bilo (implicitno) nekaj zelo slabega. Sama gledam na to bolj kot na dokaz odlicnosti vpletenih raziskovalcev in odraz nekega normalnega stanja stvari. Slovenija je pac premajhna, da bi si lahko z znanjem iskali delo le znotraj njenih meja. Sicer pa - cestitke delavcem IJS za odlicno delo na mednarodnih projektih.Se to, clanek v Financah se mi zdi nekoliko zavajujoc, saj govori le o centru za prenos znanja na IJS, ki glede na uradno stran

... intenzivno postavlja storitev svetovanja, predevalvacij in pomoči pri prijavi in vodenju evropskih projektov. Združili smo strokovnjake z Instituta "Jožef Stefan" z večletnimi izkušnjami pri pripravi in vodenju evropskih projektov, evalvatorje predlogov projektov za evropsko komisijo in vrsto mladih strokovnjakov s konkretnimi idejami.

To se mi zdi povsem nekaj drugega, kot tisto kar je dejansko opisano v clanku, namrec samo delo na evropskih (in ostalih mednarodnih) projektih.

Forum 21 o slovenski znanosti

Bližajoče se parlamentarne volitve so očitno pogrele tudi razprave o tem kam vodi naša znanstvena politika. Forum 21 na primer namerava organizirati sklop razprav pod naslovom »Pogled na prihodnost Slovenije«. Prva razprava bo v kongresnem centru Hotela Mons v Ljubljani 2. julija 2008 ob 17h. Okroglo mizo z naslovom »Slovenska znanost iz vidika volilnih programov strank« bo vodil prof. dr. Vito Turk, bivši direktor IJS, sicer politično precej aktiven znanstvenik, medtem ko so kot razpravljalci povabljeni predstavniki strank, ki imajo poslance v Državnem zboru.

Za pokušino nekaj vprašanj okoli katerih naj bi se vrtela razprava:

1) Najbolj razvite države sveta pospešeno vlagajo znatna sredstva v znanost in tehnologijo, kajti le tako se vložena sredstva dokazano dolgoročno najbolj obrestujejo. Po drugi strani pa je zanemarjanje znanosti in znanja v Slovenije že kronično. Čeprav zlasti v zadnjih štirih letih govorimo, da nam je zgled finski model, pa statistični podatki kažejo, da državna vlaganja v R&R sektor stalno padajo, tako v deležu BDP kot tudi proračuna. To je v izrazitem nasprotju s finskim modelom in stanjem v večini članic EU, vključno s Češko in Slovaško (tudi Hrvaško!). Kaj boste naredili, da bomo končno ta koncept tudi pri nas uveljavili?

Tu je odgovor jasen. Staviti si upam, da bodo vsi politični eminentneži po vrsti lepo odgovorili, da bodo denar za znanost seveda dvignili. Za Češko, Slovaško (in Hrvaško!) pa res ne moremo zaostajati. A kaj, ko smo to zgodbo slišali že tolikokrat, da imam čisto zamašena ušesa od političnega mazanja bobničev. Veliko obljub nič (ali le malo) storjenega. Poleg tovrstnih predvidljivih vprašanj sem med najavljenimi vprašanji zasledila tudi tale biser:

7) Dejstvo je, da smo bili po uspešnosti v 6. OP med najslabšimi, prav tako nismo dobili niti enega projekta v 7. OP namenjenega odličnim mladim raziskovalcem, med skoraj 10,000 kandidati iz EU. Zakaj tako?

Mogoče bi se piscu tega vprašanja zdelo vredno pojasniti, da je bilo prijav res 10tisoč, med njimi tudi veliko slovenskih (mladih) raziskovalcev, a je bilo izmed njih izbranih le okoli 300 (med njimi tudi mladi znanstvenik slovenskega rodu, Jernej Ule, ki je sedaj na Cambridgeu). Torej med 300 mladimi odličniki ni niti enega znanstvenika, ki deluje v Sloveniji, kar je res porazno. Rečeno drugače: na prebivalca je povprečje 300 odličnikov/450 milijoni prebivalcev EU=0.66 odličnika na milijon prebivalcev ali 1.23 za Slovenijo. Kje se torej skriva ta odličnik? Ga je morda odgnala nespametna znanstvena politika ali nizek nivo kakovosti življenja v Sloveniji? Verjetno ne bomo nikoli izvedeli...

Znanstvene monografije 08

ARRS je v četrtek objavila izid katerih znanstvenih monografij bodo letos (so)financirali davkoplačevalci. Tovrstno predstavljanje znanstvenih izsledkov je značilnost humanističnih ved, tako ni presenetljivo, da med naslovi prevladujejo ravno te. Tako bo slovenski proračun sofinanciral 11 knjig iz naravoslovnih, tehniških in biotehniških ved in kar 222 iz družbenih in humanistični ved ter interdisciplinarnih področij. Po dolžini naslova je nedvomno zmagovalec Kristijan Musek Lešnik, s publikacijo

Od zadovoljstva potrošnikov do programov zvestobe: Nekateri psihološki dejavniki zadovoljstva in zvestobe potrošnikov in njihova integriranost v programe za sistematično spodbujanje zadovoljstva, zvestobe in želenega vodenja potrošnikov

nedaleč zadaj pa ji sledi Brigita Kacjan s tipično nemško zamotanim naslovom

Sprachelementspiele und Wortschatzerwerb im fremdsprachlichen Deutschunterricht mit Jugendlichen und jungen Erwachsenen

Sedež EIT bo v Budimpešti

Slovensko predsedovanje EU je na znanstveno-tehnoloskem podrocju obrodilo pomemben diplomatski dosezek. Drzavam EU se je namrec uspelo dogovoriti o sedezu Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT), ki bo v Budimpesti, v sosednji Madzarski. Vseskozi je bilo napol jasno, da mora biti sedez v eni novo prikljucenih drzav, ki se nimajo sedeza evropske institucije, do preboja pa je prislo 29. maja, ko

so se pristojni ministri po dolgotrajnih pogovorih [...] uskladili, da naj končna odločitev držav članic temelji na dogovoru njihovih voditeljev iz leta 2003: da bodo imele prednost pri izbiri tedaj pristopajoče države.

Poleg Budimpešte so se za sedež EIT potegovali poljski Vroclav, nemška Jena, španski Sant Cugat des Vallés ter skupaj Dunaj in Bratislava. Ob tem uspehu slovenskih znanstvenih diplomatov se lahko veselimo tudi ostali, saj to verjetno pomeni tudi boljse moznosti za slovensko konkuriranje za sedez satelitskega sistema Galileo. Morda kdo od bralcev (katera od bralk) ve, kdaj naj bi padla odlocitev o slednjem?

Vabljena predavanja 08, 1. del

ARRS je objavila rezultat prvega sklopa razpisa za sofinanciranje na mednarodnih konferencah v tujini z vabljenimi predavanji . Spisek predavanj ponuja odlicen pregled nad tem, s cim so se v zadnjem letu ukvarjali slovenski znanstveniki. No, pravzaprav le pregled nad rezultati, ki so dovolj odmevni, da si zasluzijo vabljeno predavanje. Spisek je prav raznovrsten, najbolj enigmaticni so seveda naslovi predavanj slovenskih matematikov. Tipicen primer

• "Terwilligerjeva algebra razdaljno-regularnega grafa negativnega tipa", Štefko Miklavič na Geometric and Algebraic Combinatorics 4, Oisterwijk, Nizozemska (17.-22.8.2008), kjer nisem prepricana, da pravilno razumem kaj drugega kot le termin algebra.
  

Vsebuje pa tudi kar nekaj naslovov, ki izvabijo nasmesek, recimo

• "Je lažje naučiti starega psa novih trikov ali sleči železno srajco: tujejezična frazeologija med poimenovalno potrebo in jezikovno globalizacijo", Apolonija Gantar, International conference EUROPHRAS 2008: Phraseology - global - areal - regional.
• "Duhovne dimenzije umiranja: Japonski in kitajski pogled", ki se se veliko bolje slisi v anglescini "Dying as Spiritual Opportunity: Japanese and Chinese Perspectives", Maja Milčinski, World Congress on Psychology and Spirituality, New Delhi, Indija (5.-8.1.2008). Ne vem, ce si ravno zelim taksne duhovne priloznosti..
  

Se daljsi pa je spisek predavanj, ki se zdijo zanimiva tudi nekomu, ki ni iz ozkega strokovnega podrocja. Le za pokusino, na primer:

• "Slovenija kot priseljenska dežela - Vpliv na etnično strukturo po osamosvojitvi", Matjaž Klemenčič, 13th Annual World Convention of the Association for the Study of Nationalities, Nation, Identity, Conflict, and the State, New York, ZDA (10.-12.4.2008)

Vabim vse, se posebno morda novinarje in pisce poljudnoznastvenih clankov po slovenskih casopisih, da preletijo gornji spisek predavanj. Morda se rodi se kaksen zabaven zapis za sirse mnozice...

EU brez dogovora o sedežu EIT, sklican nov sestanek

Vceraj naj bi se drzave clanice odlocale o sedezu Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo. Slovensko predsedstvo Svetu EU se je odlocilo, da bo odlocitev med 5 kandidati doseglo s soglasjem med 27 clanic. Kot je sporocila STA, do dogovora vceraj ni prislo:

EU brez dogovora o sedežu EIT, sklican nov sestanek

Bruselj, 30. maja (STA) - Državam članicam EU se po šestih urah pogajanj, ki jih je vodila ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojca Kucler Dolinar, ni uspelo dogovoriti o sedež Evropskega inštituta za inovacije in tehnologijo (EIT). Ministri za raziskave so se dogovorili, da se bodo ponovno sestali pred vrhom EU, in sicer 18. junija, da dosežejo
dogovor.

Slovenija podpisala sporazum z ESA

Dne 28. maja je ob prisotnosti predsednika Vlade RS Janeza Janše, ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojca Kucler Dolinar 28. maja na gradu Snežnik podpisala sporazum o sodelovanju med Republiko Slovenijo in Evropsko vesoljsko agencijo (ESA). Koncno! Na ta podpis smo cakali ze zelo dolgo. MVZT ga je napovedovala ze za pred meseci, pa so ga potem iz nepojasnjenih razlogov prestavili. A vseeno. Cestitke nasim politikom za to odlocitev. Do sedaj Slovenija za raziskave vesolja in vesoljske tehnologije namenjala po uradnih statistikah ni namenjala niti evra (to me je sicer od nekdaj cudilo, saj ne vem, kam so potem statistiki uvrscali slovenske astronome). Le upam lahko, da bo od tu vodila pot naprej do clanstva Slovenije v ESA. Ne vem namrec natancno, kaj ta sporazum o sodelovanju dejansko pomeni. Ali nosi kakrsnekoli finance obveznosti s strani Slovenije? Da za samo ESA niti ni tako pomemben pa je zgovoren podatek, da na glavnem portalu ESA ni nikakrsne novice o podpisu sporazuma...

Kaj se dogaja z znanostjo v Sloveniji

Kljub svoji precej uborni strani (http://www.znanost.si/ ) novoustanovljeno drustvo Znanost Slovenija - Science Slovenia
ocitno deluje s polno paro. Prihajajoco sredo, 28. maja, organizirajo
okroglo mizo v Štihovi dvorani Cankarjevega doma z začetkom ob 17.
uri z naslovom KAJ SE DOGAJA Z ZNANOSTJO V SLOVENIJI. Uvodni govorci so

• Jože P. Damijan – Pomen R&R za slovensko gospodarstvo
• Dean Komel – Humanistična vednost in njen pomen v znanosti,
  kulturi in izobraževanju
• Tamara Lah – Javni raziskovalni instituti: DA ali NE?
• Stane Pejovnik – Nekaj podatkov o financiranju znanosti v Sloveniji

potem pa verjetno sledi zanimiva debata. Prav zanima me, ali bo govora
le o placah in placnem sistemu ali pa bo tudi kaj o strukturnih problemih pristopa Slovenije k znanosti.

Pa se en zanimiv link, ki sem ga opazila na to temo v slovenskem
blogosferju.

Timesova lestvica: Univerza v Ljubljani med 500 najboljšimi na svetu

Iz včerajšnjega dnevnika:

Univerza v Ljubljani se je na lestvici časnika Times za leto 2007 uvrstila v skupino 400 do 500 najboljših univerz na svetu. To pomeni, da smo med petimi odstotki najboljših univerz, je za STA povedal tiskovni predstavnik ljubljanske univerze Goran Tomšič.....Pojasnil je, da se ljubljanska univerza okoli 400. mesta na Timesovi lestvici giblje že od leta 2005. "To je realen izraz naše kakovosti v svetovnem merilu," pravi. Opozoril pa je, da je v primerjavah z evropskimi univerzami ljubljanska uvrščena še višje - med prvih 200.

O tem, kako se uvrščajo posamezne fakultete znotraj svojih ved pa nič...To, da se Ljubljanska univerza uvršča med prvih 200 v Evropi in prvih štiristo do petsto na svetu se mi zdi kaj klavrn dosežek. Tu se na neko majhnost ne moremo zgovarjati. Majhnost okolja s kvaliteto univerz ne bi smela imeti neposredne zveze. Če bi Ljubljanska univerza namesto na le slovensko okolje ciljala tudi na študente iz evropskega okolja (kar bi seveda pomenilo vpeljavo ključnih sprememb, vključno s šolninami in predavanji v angleščini), bi to samo po sebi za seboj potegnilo težnjo za boljšo kvaliteto. Tako pa je dovolj dobro, da je UL najboljša v državi.

Zanimiva se mi zdi tudi saga o dvigu plač na visokošolskih inštitucijah. Toliko govora o uvrščanju v plačne razrede, o tem, da so plače od leta 2002 padle za več kot četrtino, itd. Nič pa ni slišati o tem, da za ljudi resno zavezane znanosti ni največji problem majhnost plač (entuziasti pač potrpijo marsikaj), temveč pomanjkanje sredstev za resno raziskovanje, za stike s svetom, itd. Tu morda niti ni največji problem odstotek BDP, ki ga za znanost namenja Slovenija, temveč prerazporejanje denarja. Ste se morda kdaj vprašali, zakaj ARRS objavlja le dobitnike razpisov, ne pa vseh, ki so se na razpise prijavili? Še v gradbeništvu, tej z lobiji in podmiznimi dejanji prežeti dejavnosti, ob razpisih izvemo za vse prijavitelje in kaj ter za koliko so obljubili narediti za državni denar. Morda je situacija zrela za akcijo "čisti mikroskop."

Protestna izjava proti degradaciji vrhunskega znanja

Pred tednom dni je med šolniki zaokrožilo naslednje protestno pismo, ki ga objavljam spodaj. Kljub temu, da so izobraženci zasuli naslednje elektronske naslove:
javnost - STA (notranja@sta.si)
ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (gp.mvzt@gov.si)
predsednik države g. D. Türk (gp.uprs@up-rs.si)
predsednik parlamenta g. F. Cukjati (info@dz-rs.si)
predsednik vlade g. J. Janša (gp.kpv@gov.si)

o tej akciji v medijih nisem zasledila ničesar. Mogoče bo moja javna objava pisma kaj pripomogla...

PROTESTNA IZJAVA PROTI DEGRADACIJI VRHUNSKEGA ZNANJA

Spoštovani!

1. Protestiramo proti degradaciji vrhunskega znanja v visokem šolstvu inznanosti (VŠZ) na fakultetah in inštitutih z naslednjimi argumenti:Delo univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev je izredno zahtevno,mednarodno primerljivo in zahteva vrhunsko ustvarjalno znanje.Ustvarjanje in prenašanje znanja je ključnega pomena za uspešen razvoj vsakedržave, zlasti tistih, ki nimajo posebnih naravnih bogastev, npr. nafte.Mnoge znanstvene študije dokazujejo neposredno povezavo med večjimi vlaganjiv visoko šolstvo in znanost (VŠZ) in blagostanjem države (GDP). V globalnemsvetu lahko tekmujemo le s primernim nivojem doseženega znanja in veščin.Sredstva za visoko šolstvo in znanost se zadnja leta občutno zmanjšujejo, šeposebej tista, ki so neposredno namenjena univerzam in inštitutom. Tako jebila npr. v letu 2007 inflacija dvakrat večja kot dvig raziskovalne ure.Nekatere fakultete in inštituti že sedaj ne morejo normalno opravljatisvojega dela.Zmanjševanje sredstev za visoko šolstvo in znanost je med največjimi v zadnjihdesetletjih, zato apeliramo, da se sredstva za omenjeni področji bistvenopovečata vsaj na že doseženi nivo.
2. Zahtevamo dosledno izenačitev plač s primerljivimi poklici, kot so recimozdravniki:V pogajanjih so si zdravniki, ki so bili zadnja desetletja obravnavani podobnokot univerzitetni pofesorji in raziskovalci, izborili sprejemljiv popravekslabih plač. Po izračunih sindikata je vlada zdravnikom odobrila nekajkratvečje povečanje na zaposlenega, kot ponuja univerzitetnim profesorjem inraziskovalcem. Npr. pri zdravniku specialistu je odobren dvig 30%, vpovprečju čez 15%.Glede na to, da je bila osnovna ideja uvajanja novega sistema enako plačilo zaenako delo, so sedanja nesorazmerja dejansko absurdna! To še zlasti velja zaprimerjanje strokovnih delovnih mest v VŠZ in uradniških mest, ko jeznanstveni sodelavec z doktoratom znanosti enako ovrednoten kot podsekretar vjavni upravi. Poleg tega je za napredovanje v VŠZ potrebna mednarodna indomača odličnost, preverljiva v zahtevnih habilitacijskih postopkih.Od leta 2002 so osnovne plače zaposlenim v VŠZ ob prvi izvolitvi padle za 7-8%za inflacijo, za dobro desetino za pokojninami in za 15-20% za povprečnimiplačami v Sloveniji. Povprečne plače v VŠZ so se v primerjavi s povprečnoplačo v Sloveniji zmanjšale za 15-20 odstotnih točk. Ob 15% dvigu bi sezaposleni v VŠZ podobno kot zdravniki šele izenačili z zaostankom za dvigompokojnin v omenjenem obdobju.
3. Podpiramo protestne aktivnosti sindikata v smislu zaostritve stališčsindikata na pogajanjih, pri obveščanju domače in mednarodne javnosti, priorganiziranju protestov posameznikov ali skupin, širše in ožje skupnosti.

O plačah v javnem sektorju (in drugje)

Iz raznoraznih podatkov o plačah v različnih dejavnostih, ki so bili včeraj objavljeni v Dnevniku (http://www.dnevnik.si/novice/slovenija/318901), naj omenim le dve:

• Glede na leto 2002, odkar trajajo pogajanja o novem plačnem sistemu v javnem sektorju, so se bruto plače v zdravstvu in socialnem varstvu v primerjavi s povprečno bruto plačo v Sloveniji znižale za 14,9 odstotne točke.
• Še večji je padec v univerzitetnem izobraževanju, kjer so se v omenjenem obdobju znižale kar za 26,8 odstotne točke.

Turboinštitut odprl center s superračunalnikom

Družba Turboinštitut je danes v Ljubljani odprla Ljubljanski superračunalniški center Adria. S tem zelo zmogljivim računalnikom - je med 250 najzmogljivejšimi na svetu - bo družba lahko hitreje prišla do bolj natančnih rezultatov računalniške simulacije dinamike tekočin. Vrednost projekta je več kot dva milijona evrov.

Turboinštitut bo z belgijskim podjetjem za izdelavo programske opreme Numeca v Ljubljani ustanovil skupno podjetje, v okviru katerega bodo razvijali novo generacijo programske opreme na področju računalniške dinamike tekočin (Computational Fluid Dynamics - CFD). Kot je dejal Kercan (direktor Turboinštituta), je projekt vreden okoli pet milijonov evrov, trajal pa naj bi tri leta.

Novi računalniški sistem je med 250 najzmogljivejšimi na svetu, je dejala direktorica IBM Slovenija Biljana Weber in dodala, da ima računalnik poleg izračunov pomen za izobraževanje naslednjih generacij znanstvenikov v Sloveniji. Sestavlja ga 256 strežnikov, vsak s po dvema štirijedrnima procesorjema in skupno 4,1 TB delovnega spomina, ki bodo delovali kot en sam sistem. Strežniki so povezani z mrežno tehnologijo infiniband, ki omogoča povezavo brez zakasnitev, tako da strežniki delujejo kot enovit računalnik. Rezultati izračunov se bodo shranjevali na pomnilniški sistem IBM DS4000 kapacitete 10TB, ki bo s strežnikoma za upravljanje sistema povezan z optičnimi vlakni.
http://dnevnik.si/novice/znanost/318750

Upam, da bo Ljubljanski superračunalniški center Adria uspešnejši od superračunalniškega centra na IJS, ki je svojo luč ugledal pred nekako dvema desetletjema (sedaj Center za mrežno infrastrukturo)

Univerza v Ljubljani 110. na svetu po znanstvenem outputu?

Kot dodatek k prispevku o dražjem študiju po bolonjsko (Dnevnik 22.4.2008) je bilo objavljeno tudi naslednje

UL 590. na svetu po indeksu citiranosti
Po indeksu citiranosti, ki skupaj s številom objav v vrhunskih znanstvenih revijah razkriva znanstveno odličnost visokošolskih ustanov, se ljubljanska univerza uvršča na 590. mesto med okoli 16.000 svetovnimi univerzami, je včeraj povedal prorektor UL dr. Peter Maček. V tem smislu se odlikujejo slovensko inženirstvo, fizika, kemija, klinična medicina in znanosti o rastlinah in živalih. Med visokošolskimi zavodi, katerih raziskovalci v zadnjih petih letih niso bili citirani v vrhunskih znanstvenih publikacijah, so na UL akademije, pravna in teološka fakulteta. Po besedah dr. Mačka je slovenska humanistika, kar zadeva indeks objav in citiranosti, po letu 2004 nazadovala, kar najbrž pomeni, da so se poslabšali pogoji dela.

Prav škoda je, da prorektor (ali pa novinarka Ranka Ivelja, ki je zapisala njegove besede) ni bil še nekoliko bolj precizen. Na primer, za kakšno rangiranje gre? So to citati po Web of Science? Za kakšno časovno obdobje? Kdo ga je opravil? Prav tako bi bilo zelo zanimivo, katero mesto zasedajo slovensko inženirstvo, fizika, kemija, itd...

Zato sem še sama malce pobrskala po internetu. Izmed različnih svetovnih rangiranj univerz, ki sem jih našla na wikipediji, se mi zdita še najbližje povedanemu rangiranje Univerze Wuhan, ki uporablja Essential Science Indicators (število člankov in citatov za 11 tisoč časopisov v 22 področjih) ter Webometrics Ranking of World Universities, ki ga opravlja dvakrat letno Cybermetrics Lab (CINDOC) španskega nacionalnega raziskovalnega zboral (CSIC).
Po rangiranju Univerze Wuhan za leto 2007 se Univeza v Ljubljana uvršča na 398 mesto (kako zanesljiva naj bi bila ta številka mi ni jasno, saj UL pripiše tudi, da stoji v Jugoslaviji...), medtem ko mariborske in primorske univerze ni med prvih 500.
Po Webometrics rangiranju, ki uporablja za rangiranje vidnost univerz na medmrežju (število dokumentov, linkov na univerzitetno domeno, število člankov in citatov po google scholar...) pa je UL na 434 mestu oz. 191. v Evropi, oz. 10. v vzhodni Evropi. Univerza v Mariboru je uvrščena na 614. mesto v svetovnem merilu (331. v Evropi oz. 28. v vzhodni Evropi). Se bolj zanimivo je rangiranje po znanstvenem outputu glede na Google Scholar, kjer je Univerza v Ljubljani 110. na svetu (!), medtem ko je univerza v Mariboru 542. Primorske univerze na spiskih nisem našla. So se pa recimo slovenske univerze uvrstile za univerzo v Beogradu...

Bo bolonjski študij dražji in daljši?

Dnevnik poroča o neformalnem pogovoru z rektorice UL dr. Andrejo Kocijančič. Po njenih besedah bo bolonjski študij dražji in daljši. Dražji zato, ker morajo biti skupine manjše. To se mi zdi pohvalno, manjše skupine najverjetneje pomenijo tudi boljšo kvaliteto. Glede razlogov za daljši študij pa Dnevnik navaja tole:

Na vprašanje, ali bo prenovljen bolonjski študij res krajši, je dejala, da je sama v to na začetku trdno verjela, toda po sprejetju zakonske novele, ki je dosedanje diplomante izenačila z diplomanti druge in ne prve bolonjske stopnje, se tudi sama boji, da bo bolonjski študij na koncu daljši od dosedanjega. Obstaja namreč precejšnja verjetnost, da bo velika večina študentov nadaljevala študij. Kar zadeva zakonsko nedorečenost glede absolventskega staža, pa je znova povedala, da bodo lahko bolonjski študentje po statutu UL absolventski staž izkoristili po prvi ali po drugi stopnji, ob tem pa ni zanikala možnosti, da sodišče ob morebitni pritožbi študentov razveljavi statut oziroma zakon razume drugače.

Najprej lizbonska strategija sedaj še ljubljanski proces

15.4. je Delo poročalo o neformalnem zasedanju ministrov EU pristojnih za raziskave na Brdu pri Kranju. Na njem je prisostvoval tudi evropski komisar za znanost in raziskave Janez Potočik, predsedovala pa je znanstvena ekspertinja, ministrica za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Mojca Kucler Dolinar. Slednja je javnosti ponudila kar nekaj cvetk. Največja je morda slednja:

Med državami čanicami ter komisijo se čuti neka nova energija, tako da sem preprična, da bomo sposobni začti nov proces, ljubljanski proces, ki ne bo samo doprinos evropskemu raziskovalnemu prostoru, ampak tudi Evropi kot celoti.

Kaj je ta ljubljanski proces mi ni uspelo razbrati. Na straneh MVZT je o njem najti press release, na katerem najdemo le:

V partnerskem duhu so ministri predlagali tudi konkretne načne upravljanja, ki naj bi omogočli učnkovit in hiter razvoj ERP (evrospkega raziskovalnega prostora). Pomembnost te nove zaveze so konkretizirali z zagonom t. i. ljubljanskega procesa. Novo partnerstvo, ki se začnja z ljubljanskim procesom, se bo izrazilo v delu prihodnjih predsedstev, predvsem Francije, Češke in Švedske, slovensko predsedstvo pa bo povzetke iz razprav predstavilo kot podlago oblikovanju sklepov za majsko formalno zasedanje Sveta EU za konkurenčost.

Bojim se, da ljubljanski proces čaka podobna usoda kot pobuda za družinam prijazne znanstvene kariere, ki jo je mvzt razgrnila v začetku februarja. Slovenija si je namreč v času svojega predsedovanja na področu raziskav kot eno izmed prioritet postavila prav ženske v znanosti. A ne morem trditi, da se je za nas ženske v znanosti od tedaj kaj spremenilo.
Konkretnejši je bil evropski komisar. Citiram iz zapisa časnika Delo:

"Pet je ključih stvari, na katere se želimo še v letošnjem letu konkretno osredotočti," je poudaril komisar. To so potni list za raziskovalce, skupno programiranje, infrastruktura, intelektualna lastnina v javnih zavodih, ki se ukvarjajo z raziskavami, in strategija mednarodnega sodelovanja.

No, to o potnem listu za raziskovalce je imenitna ideja. Še ena birokratska stvar več, ali bo morda res pripomoglo k lažjem življenju raziskovalcev? Morda sem naivna, ampak za potovanja znotraj EU tako ali tako nihče ne potrebuje potnega lista, za potovanja v ZDA smo vsi na visa waiverjih, je torej cilj izboljšati možnost potovanj na Kitajsko?

*Dodatek*: Bralec 7of9 me je opozoril, da je "potni list za raziskovalce" virtualna stvar, ki naj bi olajšala pretok raziskovalcev znotraj EU. Še najboljši opis pobude, ki sem ga našla je z eubusiness.com (http://www.eubusiness.com/SMEs/eu-single-market-faq/)

In a renewed partnership with Member States and key-stakeholders, the initiative will seek to create a true European labour market for researchers, by directly addressing the current obstacles, such as social security, recruitment, recognition of experience gained elsewhere in the career path, fair employment conditions and the ability to move with existing grants and funding.

Res odlično. Upam, da bo pobuda uspela!

Dodaten denar za razvoj visokega šolstva?

Kot piše časnik Delo je opozicija predstavila predlog zakona o temeljnih razvojnih programih na področju znanosti in visokega šolstva v letih 2010 - 2014, s katerim želijo za razvoj visokega šolstva v omenjenem obdobju zagotoviti dodatnih 65 milijonov evrov.

"Predlog zakona predvideva, da bo država za zagotavljanje razvoja visokega šolstva ter znanstvene, raziskovalne in razvojne dejavnosti v letih 2010-2014 iz državnega proračuna namenila 65 milijonov evrov. Sredstva naj bi bila namenjena predvsem izvajanju bolonjske reformne, izvajanju javno-zasebnega partnerstva ter izboljšanju mednarodne mobilnosti študentov. "

Sliši se kar prijetno veliko denarja. A po drugi strani - 65 milijonov v petih letih pomeni 13 milijonov letno oz. 7 evrov vsak državljan Slovenije letno. Veliko? Medtem ko se namenja 200 milijonov za vrtanje šentvidskega predora, se ne morem znebiti občutka, da je to le pesek v oči. Naj uporabim kar podatke iz taistega zapisa na Delu

"Breda Pečan (SD) je ocenila, da so sredstva, ki jih zakon namenja za visoko šolstvo in znanost, precej skromna, saj se zavedajo, da naša država ni tako razvita kot druge zahodne države. Če bi se hoteli na tam področju postaviti ob bok razvitim državam, bi namreč po njenih besedah potrebovali bistveno več denarja.
Samo Švedska, ki ima okoli 20 milijonov prebivalcev, je po njenih besedah v letu 2008 za pospešen razvoj visokega šolstva namenila 6,7 milijarde evrov, kar pomeni, da bi morala Slovenija, ki ima dva milijona prebivalcev, nameniti 1,2 milijarde evrov. Slovenija po njenih besedah toliko denarja nima, česar so se zavedali tudi pri pripravi zakona..."

Mislila bi si, da bomo, ker smo slabše razviti, za razvoj namenjali več, ne manj od razvitih, a očitno je strategija naših vodij drugačna.

Znanstevna odličnost naših zasebnih fakultet

Tile podatki so dokaj šokantni:

Javna agencija za raziskovalno dejavnost znanstveno odličnost raziskovalcev in visokošolskih učiteljev kvantitativno meri s sistemom SICRIS, Informacijskim sistemom o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji, ki vključuje vsa relevantna znanstvena in strokovna dela posameznikov in raziskovalnih skupin. Minimalno število točk, ki jih mora posameznik doseči, da sploh lahko kandidira za pridobitev raziskovalnega projekta, je 100. In medtem ko rektorji treh javnih univerz dosegajo od 172 do 352 točk, jih ima dr. Jambrek, najverjetnejši kandidat za rektorja Nove univerze, vsega skupaj 0. Prav toliko, namreč 0 točk, dosega dekan Evropske pravne fakultete, dr. Miha Pogačnik. Celih 58 točk, od 100 potrebnih, pa je nabral dekan Fakultete za podiplomske, državne in evropske študije, dr. Anton Jerovšek. (vir: Igor Ž. Žagar na Vest.si)

ERC (European Research Council) Advanced Grants

22. april je rok za oddajo ERC (European Research Council) Advanced Grants za medicino.ERC je nova domislica evropskih znanstvenih birokratov, ki naj bi nekoliko posnemalaameriško NSF, predvsem pa naj bi bili projekti financirani le glede na odličnost.

Prva runda prijav je bila za tako imenovane ERC Starting Independent Research Grants, ki naj bi pomagali mladim znanstvenikom začeti kariero. Projekti se financirajo do 2. milijona evrov za obdobje do 5 let. Pri prijavi za te začetne grante ni bil uspešen noben znanstvenik, ki deluje v Sloveniji. Me zanima, kako se bodo odrezali slovenski ugledni znanstveniki pri teh Advanced grantih za seniorje. Še posebno ob kritikah, ki jih glede na mlajši rod bilo mogoče brati pred časom. Primer je na primer zapis akademika Roberta Blinca, ki je v Delu 10.1.2008 pod naslovom "Oddaljevanje od vrhunske znanosti" zapisal

"Pri razpisu ERC (European Research Agency) za inicialne raziskave mladih znanstvenikov v letu 2007 se je Slovenija katastrofalno slabo odrezala. Med 9.000 prijavami nismo opazili niti ene prijave mladih slovenskih znanstvenikov, kaj šele, da bi prišli v ožji izbor ali celo zmagali. Če nič drugega, kaže to na pomanjkljivo vpetost naše znanosti v evropske znanstvene tokove. Ker pa je denarja za bazične raziskave pri nas vedno premalo, kaže to še na kaj več. Podobno kot njihovi vrstniki iz »nove« (beri vzhodne) Evrope je naša mlada znanstvena elita ugotovila, da v tekmi z vrstniki iz »stare« Evrope nima nobenih možnosti za uspeh."

Upam, da je bilo pri seniorjih tokrat bolje. Morda kdo ve?

Glede na to, da je bil rok za oddajo predlogov za fizikalne znanosti konec februarja, znane že nekaj malega statistike. Iz ERC press releasea:

"The ERC Advanced Grant scheme has got off to an excellent start. After massiveinterest in the first Starting Grant call last year, the ERC Scientific Council took anumber of steps to moderate the demand for Advanced Grants while ensuring thatthe competition remained attractive to the very best research leaders. The roughly1000 proposals received in the physical sciences and engineering domain will besubject to a high level of competition, but the ultimate success rate is likely to be ofthe order of 10% or more, in comparison to the roughly 3% chance of success for thefirst Starting Grant applicants."

Habilitacijska župca Univerze v Ljubljani

Ko je kolega pred kratkim vložil prošnjo za izvolitev v docenta na Univerzi v Ljubljani (UL), se je na naši mailing listi razvila debata na temo habilitacij na UL. Kot se mi pogosto zgodi ob pogovorih o UL, tudi pri tej tematiki ne vem, ali naj se smejem ali jokam. Naj povzamem le nekaj detajlov:

• Za nepoučene: Učiteljski nazivi na UL so docent, izredni in redni profesor. Asistent ni učiteljski naziv in asistenti naj ne bi smeli predavati. Kdor hoče na UL dobiti učiteljski naziv, mora ustrezati določenim standardom. V praksi to zgleda takole: vsak učiteljski naziv je vreden določeno število točk, točke pa se zbira z opravljenim delom (vsak članek, mentorstvo, knjiga ... je vreden določeno število točk). Ko zbereš zahtevano število točk, te habilitacijska komisija poviša v višji naziv (pri tem je seveda več inštanc in celoten postopek izvolitve v višji naziv traja približno pol leta). Glavni kriterij kvalitete učitelja so torej zbrane točke, zato ni čudno, da učitelji na UL točke zbirajo tako, kot otroci zbirajo slikice za album.
• Situacija je v resnici še hujša: standardi točkovanja so pogosto postavljeni povsem nelogično in celo škodljivo. Za primer vzemimo Biotehniško fakulteto (ki je pač prva po abecedi): za objavo članka lahko dobiš največ 8 točk, dobiš pa jih za članke v revijah s faktorjem vpliva nad 0,5. Za članke v revijah s faktorjem vpliva pod 0,5 pa dobiš šest točk. Za nepoučene: meja faktor vpliva 0,5 za doseganje največjega možnega števila točk je postavljena zelo zelo
  nizko, Nature ima npr. faktor vpliva približno 30. V praksi tak način točkovanja tako ne spodbuja objavljanja v boljših revijah ampak v slabših!
• V teoriji asistenti vodijo vaje (10 ur na teden), učitelji pa predavajo (6 ur na teden). V praksi pa zaposlitvena mesta nimajo neposredne zveze z nazivi in v zadnjih letih se je med mladimi razširilo dvojno življenje - imajo naziv docenta ali izrednega profesorja, zaposleni pa so na mestu asistenta (ne bi bila presenečena, če bi bil kje tudi kak redni profesor zaposlen na mesto asistenta). Da bi bila ironija še večja, veliko teh asistentov z učiteljskimi nazivi v praksi pravzaprav predava. Pogosto torej pride do situacije, ko mladi docent na asistentskem mestu dela enako delo kot njegovi starejši kolegi na učiteljskih mestih, le da dela več in je za svoje delo slabše plačan!
• V znanosti so meje med različnimi področji zelo zamegljene. Kdo bi npr. vedel, kje je meja med biologijo, biokemijo in kemijo? Nihče, razen seveda UL, ki habilitira v točno določena področja. Tako se je na primer zgodilo, da je profesor z ene ljubljanskih fakultet, kandidiral za učiteljsko mesto na drugi fakulteti, ki pa je bilo uradno pripisano drugemu "področju". Čeprav bibliografija tega profesorja spada na obe področji (in seveda prekaša bibliografije
  trenutnih učiteljev na drugi fakulteti), mu prehoda niso odobrili kar tako in je moral skozi dolge birokratske postopke, ki so trajali pol leta in stali ne vem koliko kilogramov papirja. Še dobro, da ni imel Nobelove nagrade! (nimam pa informacij, če ni morda pod težo birokracije nad prehodom na drugo fakulteto preprosto obupal)
• Ribarije s področji habilitiranja se ne pojavljajo samo med fakultetami ampak celo med oddelki na isti fakulteti. Kolega z ene od fakultet je imel smolo, da je strokovnjak na enem od vmesnih področji in da ga na nobenem od oddelkov na fakulteti nimajo za "svojega". Tako so mu mirno rekli, naj si priskrbi docenturi za vsako od področji posebej, za kar bo moral seveda objaviti še enkrat več člankov kot njegovi kolegi, ki imajo le eno... Če povzamem: znanstvena področja so na UL dodeljena točno določenim fakultetam/oddelkom. Ti svojo "matičnost", kot temu pravijo, branijo za vsako ceno, saj jim matičnost daje moč pri habilitiranju. Seveda pri tem kvaliteta bibliografije ni toliko pomembna, kot je to ali si "njihov" ali ne.

Zgoraj omenjene slabosti habilitiranja na UL so splošno znane in včasih se celo sliši govorice, da bo prišlo do izboljšav. Ampak, surprise, surprise, zgodilo se ni še nič. Zakaj? Mogoče zato, ker je na UL je moč v rokah profesorskih senatov, ki jim trenutni sistem to moč ohranja? Zakaj bi si kdo pri zdravi pameti sam odvzel svojo moč?

Kakšne pa so vaše izkušnje s habilitacijsko župco UL (da ne bomo le šimfal, vesela bom, če mi kdo opiše tudi kaj pozitivnega)?

Žiga Turk vs. Jadran Lenarčič

V organizaciji revije Manager razpravljata o sodelovanju medgospodarstvom in raziskovalnimi inštitucijami na straneh Financ direktor IJS Jadran Lenarčič in minister za razvoj Žiga Turk. Nekaj izsekov iz njune izmenjave pisem, ki so se mi zdeli zanimivi (celotno razpravo lahko najdete tukaj).

Najprej misli Žige Turka: Ne verjamem, da lahko čkamo, da bo družba topogledno postala bolj zrela [glede vrednotenja znanja op. A.A.]. Zato upam, da bo znanju dalo ceno gospodarstvo. Podjetniki morajo priti do tega, da se jim znanje splač. Tranzicija se končje, hitro bogatenje skozi raznorazne tranzicijske manipulacije je vse težje. Počsi bo treba začti poslovati tako kot normalna podjetja. In to je, da se nasloniš na znanje in ustvarjalnost.
...Celo pohlep je torej lahko koristen, kaj šele dosti bolj benigni interesi v raziskovalnem in visokošolskem sektorju.
...Svet se hitro spreminja, produkcija izobraženih inženirjev in znanstvenikov v Indiji in na Kitajskem ogroža monopol, ki smo ga na znanost in tehnologijo imeli na Zahodu in če želimo ostati na svetovnem zemljevidu idej moramo izkoristiti prav vse priložnosti.

No, ta o benignih interesih v raziskovalnem in visokošolskem sektorju se mi zdi kaj bosa. Nič kaj benigno se mi ne zdi, da je sistem nastavljen tako, da se "mlade" drži v šahu zaradi minimalne možnosti uspeti na razpisih za samostojne projekte, ne glede mednarodno odmevnost njihovega dosedanjega znanstvenega dela.
Glede tehnološke in znanstvene grožnje Indije in Kitajske pa se veliko govori v ZDA, v Evropi in Sloveniji pa vse premalo. Seveda bo to postalo resen problem "šele" čez desetletje. Do takrat pa je še vsaj dvoje mandatov...

Jadran Lenarčič: ... se tudi sam kdaj sprašujem, ali se v naši deželi splača imeti znanje, podpirati inovativnost, biti kreativen, originalen? Ali je naša družba sposobna najprej prepoznati v svojih vrstah Picassa in ga potem še potisniti na svetovni vrh? Ali pa deluje tako, da vsakega takega potlač v povpreče?
...Dandanes smo prič svojevrstnemu paradoksu. Medtem ko se na eni strani gospodarstvo vse bolj zanima za znanost, se je vse težje dogovoriti za skupne razvojne projekte. Tudi za ustanavljanje spin-off podjetij ni ničvečega interesa kot pred leti.
...Vsi slutimo, č vzamem samo ta primer, da bi dodaten zagon dosegli v javno-zasebnih partnerstvih. Imamo novi zakon na tem področu, imamo pa tudi zakon o javnih financah, ki prepoveduje javnim entitetam, da bi se kapitalsko vključvala v mešana partnerstva. Kako naj potem nastajajo spin-off podjetja? Da ne omenjam, da so raziskovalci plačni kot uslužbenci na ministrstvih, torej neodvisno od ekonomskih učnkov svojih dosežkov, in da inštituti od osamosvojitve sem nimajo pravno dosledno in učnkovito urejenega razpolaganja z osnovnimi sredstvi. Sodobna zakonodaja stremi k temu, da bi inštituti bili čm bolj podjetni, ne pa podržavljeni.
Ni splošno znano, da raziskovalni inštituti v Sloveniji niso plačni neposredno iz proračna, temvečse potegujejo za projekte (to je za javna in druga sredstva) preko razpisov domačh in tujih agencij in ministrstev oziroma se zanje prizadevajo neposredno v gospodarstvu ali pri drugih naročikih. Tako je delež javnih sredstev zelo različn med inštituti in med skupinami znotraj inštitutov, vsekakor pa je povsod mnogo manjši, kot ga dosegajo npr. gradbena podjetja. Na inštitutih raziskovalne skupine rastejo in upadajo v odvisnosti projektov, ki jih uspejo pridobiti, mlajši raziskovalci so zaposleni le za čs trajanja projekta.
...Poudariti moram, da je pridobivanje raziskovalnih projektov na Agenciji za raziskovalno dejavnost, kjer je lociranih največi del naših javnih sredstev za raziskave, trdo in teži k vrhunski kvaliteti tudi s pomočo tujih recenzentov.

Zgovorni so tudi komentarji bralcev. Še posebno sta mi izstopala naslednja dva. Aleš Štrancar, podjetnik leta 2005 pravi ... dokler boste o sodelovanju med znanostjo in gospodarstvom razpravljali (in diktirali politiko) taki, ki v gospodarstvu niste prebili niti minute, nasprotno misleč pa skušali utišati, bodo zadeve točo take kot o njih pravi Dušan: "Citatov veliko, koristi nobene". Komentator Molotow pa pravi: ...nejasna in neucinkovita struktura upravljanja in koordinacije med drzavnimi akterji na podrocju RR: Ni jasno definirano, kaj dela Min. za razvoj, kaj MVZT, kaj MG in kaj agencije ARRS, TIA, JAPTI. MVZT se vedno samo objavlja dolocene razpise projektov, ceprav naj bi to delala ARRS, TIA se financira uradno iz dveh virov (MVZT, MG), ob tem ji kronicno primanjkuje denarja itd. ....slabo znanje (visokih) uradnikov na omenjenih ustanovah: to je zal dejstvo - pac posledica negativne selekcije in strankarskega kadrovanja.

Bolj bi se pomudila le pri "citatov veliko, koristi nobene", ker ga je ravno zapisl podjetnik leta. Upam, da je bilo tole mišljeno za uporabne projekte ali "uporabne" projekte, kot jih financira ARRS, kjer se temeljne raziskave zamaskira za uporabne le zato, da je lažje pridobiti sredstva (pa napisati kaj lepega v prijavi v rubriki o pomenu raziskav za razvoj Slovenije...). Upam torej, da ni bilo mišljeno za bazične raziskave. Tukaj korist ni v materialnem smislu, ampak resnično o povečanju vedenja. Recimo, vedenje o obstoju globalnega segrevanja mi ne bo pomagala o rešitvi kakšnega praktičnega problema, lahko pa vpliva na strateške odločitve podjetij, vlad... Pa naj grem v še bolj bazične raziskave - odgovor na to, kako to, da smo sestavljeni iz materije in ne antimaterije (in kako določimo razliko med njima), nima praktičnega pomena. Upala pa bi si trditi, da odgovorja na nekatera osnovna vprašanja, ki si jih zastavlja vsakdo od nas - od kod to čudno, nenavadno vesolje v katerem sem se znašla s svojim rojstvom. Po mojem mnenju je nekatere raziskave pač potrebno financirati zaradi tega, ker je zanimivo izvedeti odgovor na vprašanje.

Rezultati Razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov 2008

ARRS je objavila rezultate javnega razpisa za financiranje raziskovalnih projektov v letih 2008-2011 (rezultati so na voljo tukaj).

Zanimiva je statistika, ki jo ponujajo rezultati razpisa. Še posebno spremno besedilo ARRS, kjer pravi:

Na Javni poziv za predlaganje kandidatov za mentorje novih mladih raziskovalcev v letu 2008 in Javni razpis za (so)financiranje raziskovalnih projektov v letu 2008 (Uradni list RS št. 63/07) je prispelo 1192 ovojnic s 1193 prijavami. Od skupnega števila 1193 prijavje bilo v ocenjevanje po predhodni izločitvi 22 prijav, ki neizpolnjujejo razpisnih pogojev, 24 prijav od katerih so prijavitelji odstopili in 30 neustreznih prijav, ki jih je izločila komisija za odpiranje, posredovano 833 prijav, od tega po vedah: področje naravoslovno-matematičnih ved 172, tehniških 257, medicinskih 80,biotehniških 97, družboslovnih 86, humanističnih ved 105 in za interdisciplinarno področje 35.

Koliko vem je 1193-22-24-30=1117, kar vsekako ni enako 833, kot so zapisali na ARRS. Kam se je izgubilo tistih manjkajočih 284 prijav? Še bolje 172+257+80+97+86+105+35=832 kar ni enako 833. No, tukaj je razlika sitniš...

Še zanimivejši je pogled na same izbrane projekte. Začnimo z Fiziko. Če na sicris.izum.si odtipkate ključno besedo fizika, najde 318 raziskovalcev, ki so kakorkoli povezani s fiziko. Hiter in nenatančen pregled pokaže, da jih nekako četrtina ne deluje več aktivno na tem področju raziskovanja. Po grobi oceni je torej aktivnih fizikov, ki delajo na področju Fizika nekje od 200-250. In koliko je bilo podeljenih projektov? Sedem (7)! Ker so to triletni projekti, je torej iz tega najbolj odprtega in kompetitivnega naslova financirano v vsakem danem trenutku okoli 20 projektov, torej okoli 20 ljudi oz. le okoli 10% vseh raziskovalcev! Vsi ostali so torej na "dolgoročnem financiranju", ki je sinonim za "dobim denar tudi za ležerno delo". Zanimivo bi bilo izvedeti, kakšna je natančna statistika, ampak upala bi staviti, da nisem preveč udarila mimo...

Poglejmo še nekoliko podrobneje, kdo so dobitniki projektov. Med sedmimi uspelimi projekti sta dva dobila "mlada" znanstvenika, to je znanstvenika ki sta mlajša od 40 let: Andrej Gorišek in Samo Stanič. Oba sta odlična znanstvenika in si projekta vsekakor zaslužita, a po drugi strani je zelo zgovorno, da oba "mlada" delujeta na področju eksperimentalne fizike. Za A del točk na projektu potem stoji zadaj delo cele kolaboracije nekaj sto ljudi... Za hec naj dobitnike še razvrstim potem A točkovanju (Podatki za razpise (13.09.2007) za vsakega raziskovalca na sicris.izum.si): 1.Mihailović (A1+A2=10), 2.Stanič (9.66), 3. Podgornik (8.96), 4.Robnik (6.28), 5. Kralj (6.17), 6.Gorišek (3.71), 7. Ramšak (3.32). Odstopanja so kar enormna, še posebno če primerjamo z razlikami v celotni oceni projektov (A+B, vsaka je prinesla 10 točk, B pomeni oceno projekta, A pa nosilca projekta). Tu je razlika med prvim in sedmim le 11 procentov (za razliko od "ocen ljudi", kjer je odstopanje trikratno)! Torej - lahko slabi raziskovalci vodijo odlične projekte, ali pa je nekaj narobe s sistemom ocenjevanja (znanstvenikov ali pa projektov)? Še bolj zanimivo bi verjetno postalo takrat, ko bi nato lestvico postavili še ljudi, ki projetkov niso dobili - teh imen pa v objavi ARRS ni najti. Le zakaj? Verjamem, da podobno velja tudi za ostale vede v razpisu, a sem že tako izgubila preveč časa z vrtanjem po Fiziki... O ostalih vedah morda kdaj drugič.

Povečanje proračunskega financiranja raziskovalno-razvojne dejavnosti?

Včeraj je Statistični urad republike Slovenije objavil novico, da so"Celotna planirana sredstva za raziskovalno-razvojno dejavnost izdržavnegaproračuna so v letu 2007 znašala 54.184,1 mio SIT in so seglede na leto2006 povečala za 30,5 %."(Vir). Novica je tako neverjetno razveseljiva in povsem v nasprotju s tem, kar mi sporočajoprijateljice iz Slovenije, ki delujejo na področju znanosti, da sem simorala številke nekoliko bolje ogledati. In res, celotna proračunskasredstva za raziskovanje in tehnološki razvoj so se znatno povečala, za skoraj tretjino. Po drugi strani pa je denar namenjen za temeljne raziskave v absolutnem znesku ostal skoraj nespremenjen (dejansko se jecelo nekoliko znižal iz 85.9 milijona EUR v letu 2006 na 84.7 milijona EUR v letu 2007, kar je 1.4% znižanje). Če k temu prištejemo še inflacijo, ki je v Sloveniji v letu 2007 znašala 5.7%, pa se je tako financiranje temeljnih raziskav realno zmanjšalo za nekaj več kot 7%!

Najvišje plače izplačujejo v zdravstvu in visokem šolstvu

V današnjem Dnevniku (22.2.2008) sem prebrala razveseljivo novico o visokih plačah v zdravstvu in visokem šolstvu. Članek sicer večinoma govori o zdravstvu, tukaj pa je odlomek, ki zadeva akademike:

Med izobraževalnimi ustanovami je bila lani novembra najvišja plača izplačana na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, in sicer v višini 9802 evra. Na naše vprašanje, kdo in zakaj je novembra prejel tako visoko plačo, od fakultete nismo dobili odgovora. Povedali so nam le, da je bruto plača univerzitetnega učitelja za november brez nadurnega dela znašala 6038 evrov. Tudi na ljubljanski fakulteti za računalništvo in informatiko nam "kot varovano osebno okoliščino" niso želeli povedati, kdo je novembra lani prejel 9381 evrov bruto plače. Pojasnili so nam, da gre za rednega profesorja, rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, nosilca najvišjih znanstvenih nazivov in priznanj ter svetovno uveljavljenega znanstvenika, ki sicer ni član vodstva fakultete. Na fakulteti pravijo, da je njegova povprečna mesečna bruto plača za leto 2007 znašala 5010,41 evra, novembrska plača pa je bila poleg redne plače sestavljena še iz dodatne uspešnosti na letni ravni in izplačila nadur. Pri tem poudarjajo, da je plača izračunana na podlagi zakonodaje in internih aktov univerz, in menijo, da bi morali njegovo plačo primerjati s plačami znanstvenikov podobnega nivoja v primerljivih državah sveta.

Torej sploh ni res, da na UL velja uravnilovka pri plačah! Številke, ki jih citirajo v Dnevniku so namreč za kakšen faktor 2 višje od bruto plač za katere sem slišala sama (za rednega profesorja naj bi bila neto plačaokoli 2000 EUR, torej okoli 3500-4000 EUR bruto plača). Uradno bi lahko bila odstopanja od teh uravnilovk le 20% (nikakršnih nadur recimo...), tako da bi bilo zanimivo izvedeti, kako so uspeli na teh dveh fakultetah uveljaviti meritokratsko plačevanje zaposlenih...

No resno, nikakor se ne moremznebiti občutka, da tukaj ni vse čisto, da v ozadju ni boljše plačevanje sposobnejših temveč le boljše plačevanje "tistih pri koritu". Rada bi namreč videla, da bi s takšnimi dvojnimi plačami zvabili kakšnega znanstvenika svetovne klase iz tujine, potem bi res verjela, da je vozadju meritorkacija. Druga varianta bi bila, če bi poimensko objavljali plače znanstvenikov. Potem bi se lahko vsak prepričal v pravilno plačevanje, pa tudi imeli bi takojšnjo lestvico sposobnejših. Še to, na fakulteti za računalništvo in informatiko imajo le enega akademika, sodeč po njihovi internetni strani. Tako da ime najbolje plačanega profesorja sploh ni skrivnost.

Raziskovalno-razvojna dejavnost, Slovenija, 2006 – končni podatki

Končni podatki kažejo, da smo za raziskovalno-razvojno dejavnost v Sloveniji v letu 2006 namenili 115.917,6 milionov SIT, kar predstavlja 1,58 % bruto domačega proizvoda. To je 14,67 % več, kot leto prej (98.915,40 milionov SIT). Inflacija v letu 2006 je bila 2,8 odstotna.
Vir: Statistični urad RS - Raziskovalno-razvojna dejavnost, Slovenija, 2006 - končni podatki (19.2.2008)

Kljub realnemu povečanju vlaganja v razvojno-raziskovalno dejavnost, pa vlaganja bistveno zaostajajo za načrtovanimi 1,8 %. Kaj nam pomagajo dobre strategije, če se jih ne držimo?
Naj citiram odlomek iz RESOLUCIJE O NACIONALNEM RAZISKOVALNEM IN RAZVOJNEM PROGRAMU ZA OBDOBJE 2006–2010 (ReNRRP):
»Za razvoj Slovenije v uspešno družbo znanja in njen preboj na področju gospodarske konkurenčnosti je tudi nujno povečevati vlaganja v RR v skladu z Barcelonskim ciljem doseganja 3% ravni naložb in ustreznim razmerjem med vlaganji zasebnega in javnega sektorja. Strategija razvoja Slovenije med svojimi ukrepi predvideva postopno zviševanje vlaganj iz javnih sredstev v raziskave in razvoj do 1% BDP do leta 2010.
Podvojitev vlaganj poslovnega sektorja bo med drugim dosežena z ukrepi različnih politik za pospeševanje podjetniških vlaganj (domačih in tujih) v raziskave in razvoj. Hkrati bodo vzpostavljene spodbude javnim raziskovalnim organizacijam (JRO) za povečevanje deleža prihodkov od raziskav in razvoja, ki jih pridobijo na trgu.
Vlaganja v RR se bodo povečevala tako:
– da bodo leta 2006 dosegla 1,8% BDP,
– v letu 2008 bodo dosegla 2,5% BDP,
– do leta 2010 pa se bo delež za RR v BDP v skladu z Barcelonskim ciljem povečal na okoli 3%, od tega bo 2/3 vlaganj poslovnega sektorja (t.i. cilj 3%).«

Mladi znanstveniki v Sloveniji - preživeti ali uspeti?

Revija Ampak je v novi rubriki Perspektive začela objavljati pogovore z znanstveniki in znanstvenicami mlajše generacije. Tina Bilban in Anže Županič sta se v februarski številki pogovarjala z dr. Mojco Pavlin iz Laboratorija za Biokibernetiko Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani.

Nekaj misli iz intervjuja:

• Trenutni sistem avtomatično daje prednost tistim, ki so že na obstoječih pozicijah, pri tem pa, namesto da bi pripomogel k prepoznavnosti mladih, slednje naravnost prisili, da sprejmejo podrejene vloge, kjer svoje znanje in ime prodajajo v zameno za zaposlitev.
• Vprašanje, kdaj bomo dohiteli nivo znanstvenega raziskovanja v tujini, je povezano z vprašanjem, kdaj bomo dali mladim enake možnosti, kot jih imajo v tujini. Vsakič, ko spreminjamo sistem, izumljamo nekaj novega. Če pa bi se ozrli po državah, kot so Francija, Nemčija ali Velika Britanija, bi videli, da imajo (v sicer starih sistemih) mladi boljše možnosti. Zelo pomemben del nemškega sistema je, na primer, odprtost mest; učiteljska mesta na vseh univerzah so popolnoma odprta za vse, ni nepotizma, pri nas pa vnos nove energije skorajda ni mogoč. Pri subjektivni izbiri kvaliteta in potencial običajno nista na prvem mestu. Prav tako je v sedanjem sistemu običajno potrebno dolgotrajno vztrajanje na istem mestu ter čakanje na izpraznjeno profesorsko mesto, kar mnogokrat odžene ravno ambiciozne ljudi z energijo, vizijo in znanjem. V sedanjem zaprtem sistemu se izgublja kvaliteta.
• Denarja je verjetno celo dovolj, mest je dovolj, samo vse se drži v enem zaprtem krogu ljudi. Zadržuje se obstoječe pozicije, medtem ko se zahteve za prodor mladih v te kroge ves čas povečujejo, predvsem pa niso objektivne in odprte. Absolutno noben položaj ne bi smel biti časovno neomejen, predvsem pa ne mesto na univerzi, kjer se pričakuje, da boš imel vsak dan dovolj energije tako za pedagoško delo z mladimi kot za raziskave. Ko dobiš dosmrtno mesto, ti lahko motivacija močno upade brez posledic. O tem pa odločajo predvsem tisti, ki so na teh mestih.
• Na srečo veliko mladih vztraja in stvari se počasi postavljajo na bolje, počasi se teži k bolj objektivnim kriterijem. V primerjavi s prejšnjim sistemom je konkurenca danes hujša, kar tudi vrši pritisk na mlajše generacije, da težijo k večji kreativnosti, ambicioznosti. Če si danes pasiven, zate ni veliko možnosti. Za znanost je pozitivna tudi integracija v Evropo, saj ob primerjavi s tujino vidimo, da lahko še veliko naredimo in da zato niso potrebne nasilne spremembe, temveč predvsem smiselno organizirano prehodno obdobje. Zdi se mi, da število mladih dobrih znanstvenikov ni preveliko za obstoječa mesta, za najboljše je prostor in so možnosti. Slovenija takšno strukturo znanstvenikov lahko vzdržuje tudi zaradi vedno večjih povezav med gospodarstvom in znanostjo. Direkten pritisk na kvaliteto je v okviru gospodarstva večji, kar je zelo dobra možnost za mlade, ki tako lažje prodrejo v sistem.

Šest vprašanj o znanosti predsedniskim kandidatom

V Physics Today so ameriške predsedniške kandidate vprašali "where do they stand on science?"

http://blogs.physicstoday.org/politics08/

Vprašalja so bila iz šetih sklopov:
Science education
Teaching evolution
Nuclear weapons
Science investment
Energy policy
Climate change

Saj ne, da je branje ne vem kako zanimivo (razen seveda odgovorov Huckabeeja: "The study of music improves math scores, spatial reasoning and abstract thinking."), ampak kot način odpiranja vsebinskih tem je pa kaj podobnega mogoče uporabno tudi za naše jesenske parlamentarne volitve?

Kako pritegniti več slovenskih znanstvenih gastarbajtarjev v Slovenijo

Sploh prvič, kar spremljam Tednik, sem ta četrtek (14.2.2008) videla, da so pripravili oddajo o katerem od znanstvenikov. V rubriki Bob bobu Bobovnik, se je Slavko Bobovnik pogovarjal z uspešno znanstvenico Matejo Jamnik.

Profesorica slovenskega porekla je university lecturer na University of Cambridge, v skupini za umetno intiligenco. Jamnikova je končala mednarodno gimnazijo v Devinu, nato diplomirala iz matematike in računalništva na Trent University v Kanadi, končala magisterij iz računalništva na Cambridgeu ter doktorirala l. 1998 na University of Edinburgh iz umetne intiligence.

Zanimiva je njena izjava, kako pritegniti več slovenskih znanstvenih gastarbajtarjev v Slovenijo:

"odpravit birokracijske ovire (kot naprimer nostrifikacija), potem odprtost prijavljanja za službe, da so res dostopne vsem, ter da se aktivno išče slovenske strokovnjake po svetu (headhunting) in se jim ponudi pogoje, ki se jih ne da zavrnit."

Recept je enostaven, upam, da se prelije tudi v kakšen program strank za jesenske volitve! Prva dva koraka sploh ne zahtevata nikakršnih sredstev, drugi pa bi že pomenil namesto metanja polen pod noge nekaj aktivne politike. Sploh je pojem nostrifikacije nekaj, kar težko razumem. Sama v več službovanjih v tujini nisem imela nikakršnih problemov s takšnimi birokratizmi. Doktorat pač velja kot doktorat ljubljanske univerze (kjer sem pač doktorirala), v tujini pa me niso jemali v službo zaradi njega, temveč zaradi znanja. Ravno tako bi moralo biti v Sloveniji. Formalni kriteriji so nekaj drugega, kar je relativno lahko zadostiti (recimo doktorat neke univerze), zaposluje pa se ljudi zaradi njihovega znanja, ali tega kar so v znanosti dosegli. Torej CUT THE RED TAPE!!!

Nekaj številk v razmislek

• Vsak Slovenec namenja za znanost in tehnologijo 210 eurov letno. Za primerjavo, vsak Nemec jih nameni letno 520 evrov, Američan pa 1010 (vzela sem BDP za l. 2005 in menjavo dolar:evro=1.5:1) Kitajec pa 67 evrov. Vprašanje je torej, zakaj smo bližje Kitajcem kot Američanom? (Da ne omenjam, da je na Kitajskem raziskovalcev neprimerno manj.)
• V Nemčiji vedno vžge primerjava z ZDA. Nemci imajo namreč dvoličen odnos do Američanov: po eni strani je čutiti antiameriško držo, po drugi strani pa jih je nenehno strah, da zaostajajo za ZDA. Od tu tudi povečevanje izdatkov za znanost v zadnjih nekaj letih in promoviranje elitnih univerz.
• Vem tudi, da je Američane strah, da jih bo prehitela Kitajska. Verjetno lahko pričakujemo v kratkem tehnološko tekmo, če se bodo Kitajci še naprej tako eksplozivno razvijali.
• Še to: nisem vedela, da je slovenski BDP po prebivalcu le 80% tajvanskega, smo pa tudi mesto za Brunei (where the hell is that?) in mesto pred Južno Korejo, Bahrainom in Česko (ta je v letu 2006 dosegala za 95% slovenskega BDP po prebivalcu). Podatke sem vzela kar iz wikipedije.
• Če prav sklepam, potem daje povprecen Čeh v absolutnih stevilkah (!) za znanost in tehnologijo za 10% več kot povprečen Slovenec (torej 230 evrov namesto 210 evrov na leto).
• Čehi tudi povečujejo vlaganje za 8.3% letno (realno povečanje). V letih od 2001 do 2005 so povečali RD iz 1.20% BDP na 1.42% BDP, Slovenija ga je v tem času zmanjšala iz 1.55% BDP na 1.22% BDP.

Potrebuje naša znanost eno "ala Erik Brecelj" pismo?

Imam občutek, da bi moral nekdo napisati eno "ala Erik Brecelj" pismo. Na etične strune znanstveniki sicer ne moremo brenkati tako kot on, a verjetno bi pri širših množicah zažgal tudi kak drug argument. Recimo, da če bo šlo glede financiranja tako naprej, bodo še Hrvati boljši od nas ;-)

Za znanost gre pri nas sramotno malo denarja, sploh če se že gremo družbo znanja. Če smo 15 let lahko vlagali v ceste, lahko še nekaj let v znanost? Očitno denar JE na razpolago, samo nekako ga znanstveniki ne znamo izpuliti iz žaklja.

Zadnjič je ministrica za znanost ob obisku KC izjavila, da se bodo v naslednjem letu povišala njihova sredstva za 50%, kar naj ne bi bil problem. Po novem tudi ni nuje s kupovanjem vojaške opreme; prej pa bolnico kupijo potem pa stoji neuporabljena skoraj leto. Kolegi pa morajo več let zbirati tistih nekaj fičnikov za novo aparaturo, ki jo nujno rabijo za raziskovanje.

V eni zadnjih številk Nature (24.1.2008) je na 378. strani zemljevid sveta, na katerem je označeno, koliko kdo investira v znanost. Če naštejem samo nekaj izbranih: ZDA 2.57, UK 1.73, Nemčija 2.51 (pa bodo še zvečali proračun za 10%!), Francija 2.13, Južna Koreja 2.99, Izrael 4.71.

V resnici pa se vsaj v prvih treh državah za znanost daje še več denarja, saj ga delijo tudi nevladne organizacije ali filantropi (npr. Wellcome Trust v Angliji; Gates ali Paul Allen, ki je dal 100 milijonov dolarjev, da so naredili atlas možganske ekspresije mišjih genov). Tega tudi ni v Sloveniji.

Poznam recimo uspešnega slovenskega znanstvenika, ki dela na Švedskem in si denar za raziskave dobiva tako, da hodi s starimi Švedi na večerje in jih prepričuje, da dela koristne stvari. Od države pa ne dobi skoraj nič! Naši kapitalisti in ostali bogataši žal še niso tako "advanced", ampak tudi v to smer jih bo treba malo obrniti.

Mramor o visokem šolstvu

Polovica intervjuja z dekanom ljubljanske ekonomske fakultete Dušanom Mramorjem v današnjem Dnevnikovem Objektivu (16.2.2008) se nanaša na politiko visokega šolstva. Zelo zanimivo branje.
Če povzamem: Na področju visokega šolstva je potrebna predvsem dobra regulativa (ovrednotenje kvalitet študija), saj sama konkurenca ne vodi do večje kvalitete. Ovrednotenja kvalitete potekajo s pomočjo meritev rezultatov, anket, ugotavljanja problemov - ki se nato kombinirajo evalvacijami zunanjih ekspertov. V upanju, da se bo tudi v Sloveniji vzpostavil sistem, kjer bodo diplomanti boljših fakultet lažje zaposljivi.

Odlomek iz intervjuja:
V zadnjih letih je nastala cela vrsta novih samostojnih visokošolskih zavodov, pripravlja se ustanovitev pete, "Jambrekove", in šeste, katoliške univerze. Vladajoča politika zatrjuje, da obstoječi visokošolski zavodi tako dobivajo dobrodošlo konkurenco. Ekonomisti načeloma sicer ljubite konkurenco, toda ali tudi v visokem šolstvu?
Visoko šolstvo je področje, kjer konkurenca nima enakih rezultatov kot konkurenca na področju proizvodov in storitev. Tisti, ki povprašujejo po storitvah visokega šolstva, namreč nimajo dovolj informacij in znanja, da bi lahko razločevali med različnimi storitvami, se pravi različnimi študijskimi programi. V državah z najbolje organiziranim visokim šolstvom, denimo v skandinavskih državah, na različne načine merijo kakovost in jo izboljšujejo tako, da združujejo visokošolske zavode in ustanavljajo tako imenovane centre odličnosti.
Obstaja tudi cela vrsta raziskav, ki dokazujejo, da konkurenca sama po sebi ne vodi v večjo kakovost, da je s tega vidika pomembna predvsem ustrezna regulativa. Predpostavka, da bo visoko šolstvo samo zaradi večje konkurence bolj prijazno, bolj kvalitetno, da bo torej študentu nudilo boljše storitve in večjo zaposljivost, je skratka napačna.
Konkurenčni visokošolski zavodi so lahko do uporabnika prijazni na več načinov. Na primer tako, da je mogoče na nekaterih hitreje in z manj truda diplomirati.
Da, to je eden od neželenih rezultatov konkurenčnosti v visokem šolstvu. Srbija je lep primer države, kjer se je tovrstna "prijaznost" ponekod udejanjila do konca. Po trditvah nekaterih znancev iz srbskih akademskih krogov je tamkajšnji visokošolski prostor na področju ekonomskega in poslovnega izobraževanja praktično razpadel; tekmujejo le še v tem, kdo bo ceneje prodal diplomo. Takšno početje temelji na predpostavki, da zaposlovalci ne znajo razlikovati med različnimi diplomami.

Hiša brez temeljev

Kolegice iz Slovenije so me opozorile, da moram omeniti tudi drugi članek iz minulega sobotnega Dnevnika (sobota, 09.02.2008), ki se ukvarja s stanjem v slovenski akademski sferi. Avtor, dr. Jaro Berce, profesor na FDV, Univerze v Ljubljani, v članku opozori kar na nekaj zanimivih stranpoti slovenskega akademja. Tako na primer zapiše:

Večina novejših članic (Slovaška, Madžarska itd.) si je v Bruslju izborila dvojni tip obračunavanja delovnih ur. Prve, vrednotene doma, so nizke, druge, ko delaš pri evropskih projektih, pa so evropske, oziroma tri- do petkrat višje kot slovenske. Zato prijavljamo veliko število ur, a kaj, ko je letna kvota ur (FTE - full time equivalent) predpisana za vsakega znanstvenika in potem mašimo s študenti, asistenti ipd., da dobimo več sredstev. Tuji partnerji pri skupnih projektih pa se čudijo, zakaj vendarle potrebujemo toliko ur za znanstvenoraziskovalno delo.

Sama se tega dejstva nisem zavedala, a me je prav zbodlo v srce. Zakaj je slovensko delo manj vredno od Bruseljskega? In kako naj potem na evropski denar pričakujemo, da bomo koga privabili v Slovenijo, če bo za isti FTE manj plačan? To mi potem tudi pojasni naslednji paradoks, ki sem ga slišala od kolegic v Sloveniji: če po EU networkih pridejo v Slovenijo na nekajmesečno izpopolnjevanje doktorski študentje, so ti bolje plačani kot pa Marie Curie podoktoranti, ki pridejo v Slovenijo, pa tudi bolje plačani kot naši redni profesorji. Ah, ta stranpota evropske slovenskosti...

Pa še: Pogosto je slišati, da nimamo inovacij! Podatki Eurostata za Slovenijo v letu 2003 navajajo, da imamo približno 50 patentnih prijav na milijon prebivalcev, kar pomeni, da za tri- in večkrat zaostajamo za EU-25, ZDA in Japonsko. Že vrabci na strehi pa čivkajo, da konkurenčnost našega gospodarstva pada, saj je ustvarjena bruto dodana vrednost na določenih področjih od 1,4- do več kot trikrat nižja od tiste v Nemčiji, na Irskem ali na primer Finskem.

Grozljivo! Tudi to se sklada s tem, kar mi pripovedujejo moje zveze. V veliko bolj propulzivnih in inovativnih državah je utrip v akademski sferi povsem drugačen od tega v Sloveniji. Ukvarjati se z uporabnimi stvarmi ni nikakršen tabu, poleg tega je razmišljanje o tem, kako zaslužiti s svojim znanjem na trgu nekaj povsem običajnega. Pri nas pa iz vse preveč koncev slišim, kako se marsikdo od stare garde le trudi izigrati sistem, ne pa uspeti na trgu...

Za konec pa še ta izsek iz razmišljanja prof. Berceta: Med akademiki pa je tudi povsem jasna slika o tem, kakšna trnova pot čaka tistega, ki se jim želi pridružiti. Proces pridobivanja naziva vzame veliko časa in načne kar nekaj živcev. Kljub številnim letom delovnih izkušenj v gospodarstvu ali državni upravi, kljub številnim mednarodnim citatom, "sme" posameznik zaprositi zgolj za začetno stopničko v akademski karieri, torej tisto, za katero zaprosi tudi tisti študent, ki je pravkar zapustil šolske klopi. In seveda je temu primerna tudi plača! Izkušnje in uveljavljenost v lastni stroki očitno ne štejejo nič! Torej besede sošolca, ki sem jih navedel v uvodu, ne le držijo, še več, so pravilo, ki velja: "Praksa na univerzi ne šteje."

Devet tez o stanju slovenske znanosti

Od kolegic v Sloveniji sem izvedela, da je vsobotnem Dnevniku (sobota, 09.02.2008) skupina slovenski humanistov objavila članek z naslovom Devet tez o stanju slovenke znanosti. Avtorji so Irena Šumi, višja znanstvena sodelavka na Inštitutu za narodnostna vprašanja, Cirila Toplak, docentka na FDV, Univerze v Ljubljani, in Damir Josipovič, raziskovalec na Inštitutu za narodnostna vprašanja (podatki iz sicrisa).

Kot pravijo je besedilo "nastajalo več mesecev in v več fazah.... Upamo, da bo sestavek spodbudil prepotrebno javno razpravo in da bo ta razprava naše osnutke možnih rešitev dodelala." Saj marsikateri problem kar pravilno identificirajo, ampak pri rešitvah pa sem se včasih res kar držala za glavo. Spodaj sem prekopirala njihove teze in ponujene rešitve zraven pa dodala moje komentarje.

1. problem
Znanstveniki v Sloveniji so vpeti v obvezne kataložne sisteme. Država jim dodeljuje šifre raziskovalcev, vodi evidenco objav, predpisuje pogoje za licence in nazive, maksimalen obseg delovnih ur, dopušča petinski presežek od maksimalnih 1700 ur na drugi instituciji, uzakonja pravila in načine presoje vrednotenja rezultatov znanstvenega dela itd. Kljub temu, da so znanstveniki v raziskovalnih zavodih javni uslužbenci, jim država proračunski denar za raziskave prek razpisov razdeljuje tako, kot da gre za tržno konkuriranje za privatna sredstva. S tem je položaj raziskovalcev glede na položaj drugih javnih uslužbencev verjetno protiustaven. Nobena pravna varovalka, niti zaposlitev za nedoločen čas, ne preprečuje odpuščanja znanstvenikov, ki jim je poteklo projektno financiranje. Država se do znanstvenega polja obnaša kot muhast kapitalist. V vsakem razpisu javnih sredstev za znanost se uveljavljajo novi, arbitrarni pogoji
udeležbe.
Možna rešitev
Sprejeti novo zakonodajo ter strateške dokumente, ki bodo redefinirali status raziskovalcev in visokošolskih učiteljev. Sooblikuje naj jih znanstveno polje sámo in si določi pravila svojega dela tako, da bodo primerljiva z ureditvijo v drugih evropskih nacionalnih okoljih. Razpisno financiranje mora postati zgolj sredstvo za začetno financiranje mladih znanstvenikov ter instrument naročanja aplikativnega raziskovanja za potrebe naročnikov.

V tem, da se morajo raziskovalci vedno znova potrjevati, da dobijo potrebna sredstva za raziskave, se mi ne zdi nič narobe. Seveda je priročno, če ima človek vsaj del sredstev zagarantiranih tudi v sušnih letih, ko ne ustvari veliko, ali pa trči ob ustvarjalno oviro. Ampak po mojih izkušnjah iz bivanja v tujini in iz pogovorov s kolegicami po svetu je več kot očitno, da le boj na nož in bojazen nad tem, da obstaja resna izguba denarja pri naslednjem razpisu motivira ljudi, da kljub tenured pozicijam še vedno delajo na vse pretege. Poleg tega tudi ne bi le gledala proti Evropi ampak predvsem proti resnični znanstveni velesili - ZDA. Če hočemo dvigniti kvaliteto slovenske znanosti se pač moramo zgledovati in kopirati vzorce od prvega in najmočnejšega... Kar berem pod to prvo tezo pa mi vse preveč diši po upanju na podaljševanju socializma v naši akademski sferi...

2. problem
Trenutni sistem znanstvenike obravnava kot javne uslužbence in jim lestvično določa plače, enako kot državnim uradnikom. Vrhunski znanstvenik ne more preseči plače kariernega državnega uradnika. Začetnik z doktoratom dobi okoli 1000 evrov neto plače. Ob koncu kariere, po na primer 35 letih, lahko doseže največ 2300 evrov neto mesečne plače. Večina zlasti mladih znanstvenikov je leta in leta, tudi desetletje in več, zaposlenih za določen čas, pri čemer jim pogodbe nenehno podaljšujejo. Pogosto morajo ad hoc sprejemati raziskovalne zadolžitve, za katere niso specializirani, s čimer se jim dela karierna škoda. Na seznamih brezposelnih je ob vsakem času na desetine mladih doktorjev znanosti. Podaljševanje zaposlitve za določen čas je marsikje postalo instrument klientelizma, ki s kakovostjo dela mladega človeka nima nobene zveze. Za nedoločen čas zaposleni znanstveniki se otepajo pridobivanja projektov za lastno ustanovo, ker število projektov ne vpliva na rast njihovih dohodkov, temveč jim, nasprotno, znižuje dodeljena programska sredstva, delovno obremenitev, ki ni z ničimer plačana, pa zvišuje, zato dodatne plačane zaposlitve iščejo zunaj matične ustanove. Po drugi strani za določen čas zaposleni znanstveniki v strahu pred izgubo zaposlitve mnogokrat pristajajo na nečloveške delovne obremenitve.
Možna rešitev
Nujno uvesti normalnejša plačna razmerja. Doseči je treba bistveno večji razkorak med začetno in končno proračunsko zagotovljeno plačo kariernega znanstvenika v javnem zavodu. Mlade znanstvenike je po začetnem projektnem preizkusu treba vključevati v dolgoročne programe in jim že v izhodišču zagotoviti višjo plačo, s čimer bodo najsposobnejši in najbolj motivirani sploh stimulirani, da se bodo odločali za znanstveno kariero.

Ah, ja. Saj, višje plače bi radi imeli vsi. Ampak z 2300 evri na mesec se znanstveniki res ne bodo nikomur zasmilili. Tudi - v primerjavi s svetom plače slovenskih znanstvenikov niti niso tako slabe. To je deloma posledica tega, da so znanstveniki v Evropi dejansko precej slabo plačani glede na druge sektorje. V ZDA so tako recimo plače rednih profesorjev krepko višje kot kjerkoli v Evropi (z morebitno izjemo Švice). Okoli 100 tisoč dolarjev letne plače za rednega profesorja je po moji oceni neka taka normalna številka, odvisno zelo tudi od specializacije (ekonomisti so jasno bolje plačani, pa tudi computer scientists - univerze pač morajo tekmovati s trgom). A je razlika tudi ta, da so plače v precejšnji meri v ZDA stvar pogajanja. Tudi vsakoletna povišica je predmet evaluacije, pogajanj in primerna prikazanemu (kar tudi pojasni motivacijo Američanov, da izdajajo press release in pišejo poljudne članke). Da ne omenjam fenomenalnega sistema, po katerem so ameriški profesorji plačani le devet mesecev na leto za predavanja, medtem ko ostale tri mesece krijejo iz pridobljenih projektov. S tem je že tako avtomatično njihova plača podvžena trgu in sposobnosti nabiranja projektov.
Na kratko - v Sloveniji je največji problem uravnilovka pri plačah in ne sama višina povprečne znanstvene plače. Še večji problem je mogoče, da inštitucije ne morejo ponuditi večkratnika običajne plače za pridobitev izjemnega talenta iz tujine (če ne za stalnto, pa vsaj za določen čas). To poznajo celo v Nemčiji, ki je sicer zopet en primer povsem popredalčkanega sistema plač v javni sferi. A celo v njej si lahko izjemni posamezniki izposlujejo dvakrat večjo plačo od tiste po kolektivni pogodbi. Pri nas seveda ne...

3. problem
Ker naj bi si raziskovalec sam priskrbel vsa sredstva za svojo plačo, nobena znanstvenoraziskovalna ustanova ne more imeti smiselnega delovnega načrta, ker je ta odvisen od tega, kdo od zaposlenih bo na javnih razpisih pridobil denar za plačo in kdo ne. Sistem od znanstvenikov nato zahteva še, da finančna sredstva za svojo plačo obvezno pridobivajo še z domačega in tujega trga raziskovalnih storitev. Hkrati se preprečujejo, omejujejo, dodatno obdavčujejo avtorski honorarji ter drugi nadplačni dohodki iz teh tržnih sredstev, ki si jih raziskovalec priskrbi sam. Slovenija je v EU izposlovala ceno ure za projekte evropske komisije, ki je tudi do sedemkrat nižja od cene ure v drugih članicah. Programske skupine ne delujejo kot hkratni sistem stabilnejšega financiranja raziskovalcev in dolgoročni znanstveni načrt ustanov, ker raziskovalci v finančno podhranjenih programih ne morejo realizirati programskih ciljev, saj morajo nenehno loviti dodatne projektne denarje.
Možna rešitev
Dolgoročno stabilno osnovno financiranje javnih zavodov in vrnitev pristojnosti za načrt znanstvenega raziskovanja pristojnim. Ves denar za najmanj dveletni načrt znanstvenega raziskovanja se zavodom nakaže vnaprej, sprejete načrte pa se financira v celoti. Potem šele je mogoče delo načrtovati, uveljaviti smiselne sisteme vrednotenja znanstvenih rezultatov in imeti kadrovsko politiko, kakor tudi investirati v kvalitetno opremo. Raziskovalci bi morali biti dostojno osnovno financirani. Če pridobijo dodatne projekte, naj se jim plača v skladu s pridobljenimi sredstvi proporcionalno poviša, ne pa, da plača ostaja enaka. Odpraviti je treba napredovanje v plačne razrede in ga preliti v potencialno pridobivanje bistveno višjih in neomejenih sredstev za plače, če so ta pridobljena neposredno s trga.

Hm, neomejene plače? Pa saj to lahko dosežete že sedaj, če odprete firmo...

4. problem
Številna vodstva znanstvenoraziskovalnih ustanov so prisiljena v vlogo kriznih upraviteljev, ki jih ne vodi znanstvenoraziskovalni interes in program raziskovanja, temveč imperativ pridobivanja raziskovalnega denarja. Krizni menedžment se vrši uravnilovsko, kar pomeni, da se v pomanjkanju sredstev za plače te znižajo proporcionalno vsem raziskovalcem, ne glede na to, ali posamezniki na trgu pridobijo zadostna sredstva. Hkrati se dogaja, da se ob tem administrativnemu osebju povišujejo dohodki, da bi se jih stimuliralo za storitve, za katere se denar še vedno odvaja iz sredstev za raziskovalce, ali pa se administrativno osebje zaradi naraščajoče birokracije celo dodatno zaposluje. Ne le direktor, temveč tudi strokovni in upravni organi, znanstveni svet, senat, upravitelji znanstvenoraziskovalnih ustanov so ogroženi v temeljnem smislu svojih funkcij, tj. načrtovanju znanstvenega dela, upravljanju delovnega procesa in sredstev. V takih razmerah se oblikujejo neformalne medinstitucionalne navezave, ki znanstvene institucije privatizirajo ter izigravajo pravni in davčni sistem za maksimiranje zaslužkov. Visokošolski pedagogi in raziskovalci delajo praktično brez ustreznega podpornega osebja, tj. strokovnih asistentov, administrativni delavci pa so marsikje sčasoma tiho prekvalificirani v strokovne sodelavce.
Možna rešitev
Direktorji javnih znanstvenoraziskovalnih zavodov morajo biti osebe, ki so propulzivni znanstveniki s prepričljivim strokovnim načrtom vodenja ustanove. Strokovni in upravni organi morajo o programu suvereno in avtonomno odločati brez pokroviteljstva države. Direktorju je treba zagotoviti možnost, da ni le upravljalec, ampak tudi znanstveni in strokovni vodja dela v svojem mandatu. Uvesti je treba sistem visoko izobraženih strokovnih asistentov, ki niso pod pritiskom znanstvene habilitacije, ampak delajo na sistemiziranih delovnih mestih kot strokovna podpora znanstvenemu delu. Prava pot h konkurenčnosti in pretakanju znanja sta lojalnost matični ustanovi in konkurenčna klavzula, ki se mora tudi dejansko spoštovati.

No, o tem pa res ne vem, kaj naj si mislim. Sistem visoko izobraženih strokovnih asistentov, ki niso pod pritiskom znanstvene habilitacije...? Kaj točno to pomeni? Da ima vsak znanstvenih svojo znanstveno tajnico? Pa saj to si lahko privoščijo le bigshots na Harvardu...

5. problem
Čeprav imajo univerzitetni pedagogi v primerjavi s polno zaposlenimi raziskovalci neprimerno bolj zavarovan položaj, saj jim država brez razpisov financira od 80 do 100 odstotkov pedagoških programov, se jih na drugi strani znanstveno pravzaprav onemogoča, saj imajo za raziskovanje "na voljo" le 20 odstotkov plače, za ta delež pa si morajo dodatna sredstva zagotoviti sami. Institut sobotnega leta, ki velja v vsem svetu, v Sloveniji ni uveljavljen.
Možna rešitev
Pogajalci, ki med socialnimi partnerji zastopajo znanost, morajo v svoje zahteve vključiti tudi delovne pogoje in obremenitve. Poleg sindikatov mora znanstveno polje zastopati tudi reprezentanca univerzitetnih pedagogov in polno zaposlenih raziskovalcev, ker so klasična sindikalna načela za sodobno znanstveno polje zastarela.

Bravo! To je res ena neverjetnosti Slovenije. Ne pozna sobotnega leta!!!! In potem se čudimo, da ne moremo parirati svetu v znanosti. Dajte nam vsaj osnovne primerljive možnosti, pa bomo videli!

6. problem
Pedagoški in raziskovalni naslovi so med seboj enosmerno neprehodni. Univerzitetni naslov je hkrati pedagoški in raziskovalen, raziskovalni naslov pa ne vsebuje pedagoške licence, čeprav med izvolitvenimi pogoji in postopki ni bistvene razlike. Kvalitativno prekoračenje pogojev za naslov in "preskakovanje" naslovov pred zapovedanim časom se načelno omejujeta, s čimer je onemogočena meritokracija. Znanstveniki zaradi prepovedi "preskakovanja" niso stimulirani za vrhunske dosežke, saj se jim preprosto ne splačajo. V opisanih razmerah se je v javnosti, pa tudi med raziskovalci samimi, uveljavil predsodek, da je biti univerzitetni pedagog "več" kot biti polno zaposlen raziskovalec. Merila za izvolitve, ki jih prav tako regulira država, se očitno ne upoštevajo dosledno, saj v istih naslovih najdemo ljudi z zelo različno kvaliteto in kvantiteto referenc. V slovenski znanosti je administrativno oteženo redno zaposlovanje tujih državljanov.
Možna rešitev
Odprava časovnih omejitev za napredovanje, obvezno preverjanje pedagoških znanj za predavatelje. Uvedba enotnega sistema podeljevanja nazivov pri neodvisni javni agenciji, ki naj zagotavlja uresničevanje enotnih načel vrednotenja znanstvenih dosežkov, za kar pa zavodom ni treba posebej plačevati. Inštituti morajo zaposlovati vrhunske znanstvenike, ki imajo 24 ur časa za raziskovalno delo in morda tudi nimajo pedagoških ambicij. Po drugi strani naj se ustrezno ceni tudi delo odličnih pedagogov, ki jih je nesmiselno siliti v raziskovanje. Tudi v glasbi, na primer, skladateljev ne silijo, da koncertirajo, ne poustvarjalcev, da skladajo!

Ja, to čakanje na napredovanje je le še en način kako zamoriti mlade navdušence. Mladi ne dobijo priložnosti tako dolgo, da že čisto pregorijo od čakanja, potem pa se jim tako ali tako nič več ne da. Sistem kot je vzpostavljen v Sloveniji ima tudi kar nekaj nelogičnosti. Poznam na primer primer kolegice, ki je presedlala iz inštituta na univerzo, pa se ji je znižala plača, čeprav je šla iz istega naziva v isti (ekvivalenten) naziv. Razlog je bil dvojen - ker si na inštitutu dodeljujejo neke faktorje uspešnosti (ok, to še nekako sprejmem), pa tudi zato, ker so ji na univerzi šteli, kot da je prvič voljena v dotični naziv (čeprav je bila voljena tako na inštitutu kot na univerzi že dvakrat, a seveda takrat še ni bila 100% na univerzi, temveč je učila honorarno - čudna so pota Slovenstva...)
Naj tu dodam še eno - da imamo na asistenstkih mestih ljudi stare več kot trideset let z doktorati pa celo docentskimi nazivi je povsem nezvdržno in totalna potrata talenta. Vaje bi morali outsourcati podiplomskim študentom kot na vsaki normalno delujoči univerzi, če ne kar študentom zadnjih letnikov. Če imam prave informacije je to slednje celo prepovedano z nekimi pravilniki (zakoni?), a lepo vas prosim, za vaje v prvem letniku pa res ne potrebujem diplome, kaj šele doktorata... Pa tudi čisto razmetavanje z denarjem je, da se za opravljanje vaj plačuje polno mesto nekomu, ko pa je to lahko lepo pokrito s honorarnim delom...

7. problem
Namesto da bi si založniki v znanosti konkurirali za pridobitev najkvalitetnejših avtorskih del in se z avtorjem pogajali o njegovih pogojih objave, znanstveniki z že izdelanimi avtorskimi deli državo prosjačijo za sredstva, ki bodo omogočila zaslužek le tehničnim izvajalcem objave, saj večina z državnim denarjem subvencioniranih objav sploh ne vključuje honorarja za avtorja.
Možna rešitev
Država mora uzakoniti profesionalizacijo založnikov v znanosti, s čimer bodo avtorjem znanstvenih objav dejansko zagotovljene vse avtorske pravice. O objavah naj s svojim strokovnim aparatom odločajo založniki znanstvenih tiskov sami, ne država.

Tole pa mi je kot naravoslovki povsem tuje. Za objavljanje znanstvenih razprav še nikoli nisem prejela honorarja, pa tudi ne poznam nobene kolegice ali kolega, ki bi ga. Ne vem, kako je s tem med humanisti po svetu?

8. problem
Nacionalni bibliografski sistem COBISS zaradi avtomatizmov in kolofonskih formalizmov omogoča goljufije pri vrednotenju znanstvenih objav. Sistem SICRIS, ki spremlja reprezentativne objave znanstvenikov, omogoča "poznanstvenje" poljudnih, esejističnih, konfesionalnih, tehničnih idr. izdelkov. Kazalci o kvantiteti objav po sistematizaciji COBISS in točkovanju SICRIS so kvalitativno izenačili povsem neprimerljivo produkcijo. Neupoštevani so bistveni dosežki znanstvenega dela, ki niso le tiskane objave. Tu je še zbiranje citatov, ki niso v celoti sledljivi, seznami citiranosti pa so postali administrativni pogoj za pridobivanje projektov - kot da bi posamezen znanstvenik dejansko lahko imel popoln pregled nad tem, kdo ga doma in v svetu citira! V teh okoliščinah se kot vrhovni merilni instrument znanstvene uspešnosti v Sloveniji uveljavlja podatkovna baza korporacije ISI Thomson.
Možna rešitev
Vpeljati monitoring izdajateljev domačega znanstvenega tiska, da bodo svoje publikacije opremljali s kritičnim aparatom in jih strokovno neoporečno recenzirali. Osebe z licenco za vnos podatkov v COBISS se obvezno izobrazijo v teh merilih in zakonsko zavežejo, da jih bodo uveljavljale ne glede na morebitne pritiske avtorjev. Sistemi, kot so ISI Thompson, dobijo konsultativno, ne odločujočo vlogo. Po enakem zgledu lahko SICRIS postane praktičen nacionalni sistem spremljanja domačega znanstvenega tiska, ne pa izključno merilo kakovosti znanstvenega dela.

Ah to točkovanje in avtomatizmi. Mogoče se o tem razpišem kdaj drugič bolj na široko, a naj le rečem, da se mi pri teh Sicris točkah večkrat kar obrača. Ja, velikokrat bodo znanstvenice in znanstveniki, ki jih cenim, imeli višje točke, ampak premnogokrat pa ta sistem tako udari mimo, da res ne vem, kaj bi z njim...

9. problem
Anahrona delitev naravoslovje - družboslovje je v zadnjih letih povzročila celo uzakonjeno slabljenje družboslovne znanosti v prid tehnoloških. Naravoslovje diktira načela vrednotenja znanstvenega dela, ki so za epistemogeno znanost brez pomena. Umetno razločevanje in predpisano "pretakanje" med dvema sferama, tako med raziskovalno in pedagoško kot med naravoslovjem in družboslovjem, ki jih je v razmerah razvite znanstvene zavesti tako ali tako mogoče samo umetno razločevati, je recidiv predmoderne nazorskosti. Uveljavilo se je javno prepričanje, da je naravoslovje edina "prava" znanost. Epistemogena produkcija se ocenjuje z merilom števila objav tehničnih poročil, ki jih imajo naravoslovci in tehnologi na stotine in se jih enači z izvirnimi znanstvenimi članki. Slednjih najvidnejši družboslovci v svetu v vsem življenju realizirajo nekaj deset, tehničnih poročil o laboratorijskih eksperimentih pa praviloma ne objavljajo, saj jih praviloma ne izvajajo. Nepoznavanje in omalovaževanje družboslovnih teorij, tradicij in raziskovanja pri naravoslovcih je za znanost enako slabo kot nerazumevanje naravoslovnega početja pri družboslovcih.
Možna rešitev
Ker so poti komunikacije in proizvodnja znanja v znanostih različne - v naravoslovju in tehnologiji komunikacija poteka na ravni objavljanja tehničnih člankov o eksperimentalnih postopkih, v družboslovju pa s konferencami, zborniki, mednarodnimi projekti - je treba kot izvirno znanstveno delo pri enih in drugih ovrednotiti dejansko epistemogeno produkcijo, tj. produkcijo novih znanj, poti in načinov analiz in teoretskega modeliranja. Presoja znanstvene kvalitete mora biti vsebinska, ne le kvantitativna.

Tukaj si ne morem kaj, da me ne bi zbodlo tisto o tem, kako naravoslovci z lahkoto flancajo svoja tehnična poročila, v primerjavi z izvirnimi znanstvenimi deli. Pa kakšna tehnična poročila? O čem vendar govorijo ti trije? O tem, da družboslovci težje pišejo članke kot naravoslovci? To vendar le ne morem biti res, ali pač? Vsaj sodeč po opusu našega najbolj znanega družboslovca, Slavoja Žižka, število humanističnih izvirnih znanstvenih del (če ste seveda ena a liga svetovne humanistike) ni nekaj kar bi morali šteti na prste ene roke. Da sem bolj konkretna. Po sicrisu je S. Žižek v letih od 2003-2008 objavil 32 izvirnih znanstvenih člankov, 25 samostojnih znanstvenih sestavkov ali poglavij v monografijah in pa 90 znanstvenih monografij (predvidevam, da je tu precej prevodov istega dela v več jezikov, a nisem preverjela). Po drugi strani pa recimo trije avtorji Tez, Irena Šumi, Cirila Toplak in Damir Josipovič v vsej svoji znanstveni karieri zberejo skupaj le 27 izvirnih znanstvenih člankov... (da bom bolj natančna, Irena Šumi od l. 1987 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 11; Cirila Toplak od l. 1995 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 8; Damir Josipovič, od l. 2001 do 2008 št. izvirnih znanstvenih člankov: 8)

Poročilo o R&D v Sloveniji

Kot del EU projekta BIS-RTD (pred kratkim izbran kot referenčni projekt Evropske komisije) lahko najdemo tole poročilo o R&D v Sloveniji
http://www.bis-rtd.net/documents/D2-3/Country_Report_Slovenia.pdf

Glede na to, da je koordinator ARRS lahko predvidevam, da ARRS tudi stoji za poročilom (čeprav avtorja ni zapisanega). Nekaj zanimivosti:

• str. 7 kaže Tabelo z deležom financiranja R&D. Številka za 2005 (1.49%BDP) je večja, kot jo navaja EC v svojem Key Figures dokumentu (1.22%) Tudi "According to the most recent official data, the GDP share of gross domestic expenditure on R&D for 2003 and 2004 decreased compared to the previous years to 1.32% (2003) and 1.45% (2004) (RP, 2006)."
• str.13 kaže grafikon po katerem je bil vrh števila mladih raziskovalcev l. 1990 (okoli 1600), sedaj jih je okoli 1200
• str.16 kaže grafikon ARRS proračuna. ARRS nameni trikrat več denarja za vzdrževanje COBISS sistema kot za mednarodno sodelovanje! Denar za mednarodno sodelovanje poleg tega z leti upada ...
• str 22 :" Via SRA web page all data about financing research are available up-to date. All transactions are publicly available in a real time." Je to res? Kje?
• str 23. o R&D presence in the media (print, radio, TV, internet): "Due to the fact that science is not one of the most interesting topics for the broad public the appearance of the R&D topics is somehow limited." Žalostno je, da se celo ARRS zdi znanost nezanimiva. Na to lahko odgovorim le z besedami urednika New Scientist: "Science is interesting.
  If you don't think so then f**k you."